Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti

Šmarna gora

Legenda o poldnevu, ki je zazvonil pol ure prej

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Šmarna gora (669 m) je hrib severno od Ljubljane s sosednjim, nekoliko višjim vrhom Grmada (676 m). Kapelica Matere božje je na vrhu stala že pred letom 1216, leta 1432 so zgradili gotsko romarsko cerkev, ki so jo ob turških vpadih konec 15. stoletja obzidali v protiturški tabor; na Grmadi so tedaj prižigali opozorilne kresove. Legenda pripoveduje, da so Turki prisegli, da se vrnejo domov, če tabora ne zavzamejo do poldneva; ljudem se je prikazala Marija, zvonovi so poldne zazvonili pol ure prej in Turki so odšli. Današnjo baročno cerkev je začel graditi Gregor Maček leta 1711, posvečena je bila 31. maja 1729, na Šmarni gori pa še danes poldne zvoni ob pol dvanajstih.

Zbirke: Slovenske znamenitosti · Narava in letni časi

Severno od Ljubljane se iz polja dvigata dva gozdnata vrhova, ki ju povezuje sedlo. Nižjemu pravimo Šmarna gora, višjemu, ki meri 676 metrov, pa Grmada. Na Šmarni gori je že pred letom 1216 stala kapelica Matere božje. Po Mariji je gora dobila ime. Leta 1432 so ljudje na vrhu sezidali lepo romarsko cerkev, in romarji so k njej hodili od blizu in daleč.

1

Proti koncu petnajstega stoletja pa so začeli v deželo vpadati Turki. Na hitrih konjih so pridirjali čez hribe in doline, požigali vasi in odganjali ljudi in živino. Nihče ni vedel, kdaj bodo spet prišli. Zato so ljudje okoli cerkve na Šmarni gori sezidali visoko kamnito obzidje s težkimi vrati. Tako je nastal tabor.

2

Na sosednji Grmadi so stražarji pazili na dolino. Na vrhu so imeli zložen velik kup suhih drv. Ko so zagledali nevarnost, so ga zažgali. Podnevi se je visoko dvigal dim, ponoči je daleč žarel ogenj. Na drugih hribih so ga opazili in prižgali svoje. Tako je novica o Turkih hitro letela od vrha do vrha.

3

Ljudje pripovedujejo, da je nekega jutra ogenj na Grmadi zagorel zares. Zvonovi so plat zvona bili in iz vasi pod goro so ljudje drveli navzgor. Matere so nosile otroke, možje so gnali krave in koze, otroci so lovili kokoši. Med njimi je bila tudi mlada mati s svojim malim. Ko so bili vsi v taboru, so zaloputnili težka vrata.

4

Kmalu se je pod goro zaiskrilo orožje. Pridirjala je turška vojska in obkolila hrib. Poveljnik na črnem konju je pogledal visoko obzidje in se namrščil. »Prisežem,« je zaklical, »da bomo cerkev zavzeli pred poldnem! Če nam ne uspe, se obrnemo in gremo nazaj domov.« Njegovi vojaki so začeli plezati po pobočju.

5

V taboru so ljudje stiskali drug drugega za roke. Možje so na obzidju čakali s kamni in kolci, ženske in otroci pa so se zbrali v cerkvi. Sonce je lezlo vse više. Od spodaj se je slišalo vpitje in topot konj. Do poldneva je bilo še dolgo, predolgo. Mlada mati je pokleknila pred oltar in začela moliti, drugi z njo.

6

Tedaj je cerkev napolnila topla svetloba. Pred ljudmi se je prikazala Marija v modrem plašču in jih milo pogledala. Ni bilo treba nobene besede. Stari zvonar se je prvi zdramil. »Zvonovi!« je zašepetal. Planil je k vrvem in za njim še dva fanta. Bila je šele polovica dvanajste ure.

7

Zvonar in fanta so z vso močjo potegnili vrvi. Bim, bam, bim, bam! Zvonovi so zabučali, da se je slišalo čez vse polje, kakor da je poldne. Bili so in bili, dokler fantom niso odpovedale roke. Spodaj na pobočju so turški vojaki obstali in prisluhnili. Pogledali so proti zvoniku, potem pa proti svojemu poveljniku.

8

Poveljnik je zaškripal z zobmi. »Poldne je,« je zagodrnjal. »Cerkve nismo zavzeli.« Prisegel pa je in svojo prisego je moral držati. Dvignil je roko in vojska se je obrnila. Konji so stopali navzdol po pobočju, prapori so izginjali med drevesi. Ko se je polegel prah na cesti, so ljudje na obzidju zavriskali od veselja.

9

Ljudje so se vrnili v svoje vasi in njihove hiše so ostale cele. Stara cerkev je stala še dolgo. Leta 1711 pa je stavbenik Gregor Maček začel na vrhu graditi novo, veliko cerkev z dvema kupolama. Posvetili so jo 31. maja 1729, slikar Matevž Langus pa je pozneje poslikal njeno notranjost.

10

V zvoniku so zvonovi prihajali in odhajali. Leta 1874 so ulili velikanski zvon, težak skoraj tri tisoč kilogramov, in njegov glas je izbral sam Jakob Aljaž. Med prvo svetovno vojno so zvonove odpeljali in pretopili v orožje, leta 1928 pa so na goro spet pripeljali nove. Še danes jih zvonarji zvonijo z rokami, z vrvmi kot nekoč.

11

Na vrh Šmarne gore se vsak dan vzpenjajo ljudje, z otroki, s psi, s palicami in nahrbtniki. Kdor je tam ob pol dvanajstih, pa nekaj zasliši. S cerkve zazvoni poldne, čeprav je do pravega poldneva še pol ure. Tako šmarnogorski zvonovi še zmeraj zvonijo v spomin na dan, ko so se Turki obrnili in odšli.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Ljudsko izročilo

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →