Pravljica · Slovenske pripovedke
Peter Klepec, najmočnejši pastir
Ljudska pripovedka iz doline Kolpe
- Avtor: Ljudsko izročilo
- 11 strani
- 4 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Peter Klepec je junak slovenske ljudske pripovedke iz Osilnice v Zgornjekolpski dolini. Bil je reven in šibak pastirček, sin vdove s kozo Rogačko, drugi pastirji pa so ga zasmehovali in mu nagajali. Ko je nekoč na travniku spečo vilo zasenčil z vejami, mu je ta v zahvalo dala piti vode iz dlani in po tretjem požirku je dobil čudežno moč. Odtlej je puljil drevesa kakor repo, skrčil zemljo okrog bajte, si postavil hišo v Malem Lugu in z izruvano smreko pregnal Turke iz Osilnice; cesar ga je zato oprostil davkov in mu dal pravico do lova.
Zbirke: Slovenske pripovedke · Junaki, zmaji in vitezi
Kjer se Kolpa vije med strmimi gozdnatimi bregovi, leži Osilnica. Tam je nekoč v majhni leseni bajti živela uboga vdova s sinom Petrom. Zemlje niso imeli nič, le kozo Rogačko. Mati je hodila delat k sosedu, da sta imela vsaj kruh. Peter pa je pasel tuje ovce, čeprav je bil majhen in suh, kakor bi ga veter odpihnil.
1Drugi pastirji so bili veliki in močni, in Petra niso pustili pri miru. Zmerjali so ga s pritlikavcem, mu jemali kruh in ga suvali v koprive. »No, junak, pa se brani!« so se mu smejali. Peter se ni mogel braniti. Stisnil je zobe, poiskal svoje ovce in šele potem, ko ga ni nihče več videl, je potočil nekaj solz.
2Nekega dne se mu je izgubila ovca. Iskal jo je vse više po hribu, skozi gozd in čez skale. Nazadnje je prišel na samoten travnik, ves v cvetju. Tam je na travi spala deklica v beli obleki, z vencem rož na laseh. Bila je vila. Sonce ji je pripekalo naravnost v obraz, in v spanju se je nemirno obračala.
3Peter je ni hotel zbuditi. Tiho je nalomil veje z bližnjih bukev in jih zapičil v zemljo okrog nje, da ji je naredil senco. Potem je sedel na kamen in čakal. Ovce so se pasle okrog njega, koza Rogačka je mirno žvečila. Vila je zdaj spala tiho in mirno, v hladni zeleni senci, ki ji jo je napravil pastirček.
4Ko se je vila prebudila, je zagledala senco in fantka na kamnu. »Ti si me varoval,« se je nasmehnila. »Kaj si želiš za plačilo?« Peter je pogledal svoje suhe roke. »Rad bi bil močan, da me ne bi več tepli.« Vila je pri studencu zajela vodo v dlan. »Pij,« mu je ponudila. Peter je pil enkrat, dvakrat in še tretjič.
5Po prvem požirku so mu roke postale tople. Po drugem mu je zagomazelo po vsem telesu. Po tretjem je začutil moč, kakršne ni imel še noben človek. Ko je dvignil glavo, da bi se zahvalil, vile ni bilo več. Nad travnikom je plaval le še majhen bel oblaček in počasi odplul čez hrib, proti Kolpi.
6Peter je stopil do debele smreke ob robu gozda. Prijel jo je za deblo, potegnil, in smreka je prišla iz zemlje s koreninami vred, kakor bi pulil repo. Ovce so od strahu zableketale. Peter je smreko vrgel na tla in izruval še eno. Potem se je zasmejal, tako glasno, da je odmevalo od bregov, in pognal ovce domov.
7Naslednji dan so ga pastirji spet obkrožili. »Kje si pa hodil, pritlikavec?« Peter ni rekel nič. Največjega je prijel za pas, ga dvignil visoko nad glavo kakor snop slame in ga zavrtel v zraku. Potem ga je previdno postavil nazaj na tla. Pastirji so se razbežali na vse strani in nikoli več se ga niso upali dotakniti.
8Peter ni več pasel tujih ovac. Okrog domače bajte je izruval grmovje in štore, odvalil skale in skrčil gozd v njive. Kar bi deset mož delalo vse leto, je on naredil v enem tednu. Na novih njivah je zrasla pšenica, zrasel je krompir. Mati je stala na pragu in si brisala oči. Zdaj ne bosta nikoli več lačna.
9Peter je zrasel v širokoplečega moža in se oženil. Hišo si je postavil onkraj Kolpe, v Malem Lugu pri Gerovem. Za slemenski tram ni iskal tesarjev. Na bližnjem hribu je izruval visoko drevo, si ga zadel na hrbet in ga sam prinesel v dolino. Sosedje so stali ob poti in odpirali usta, ko je šel mimo.
10Nekoč so Turki prijezdili v Osilnico, vse do cerkve. Ljudje so bežali v gozd. Peter je pritekel, pri Fažoncih izruval smreko in z njo zamahnil kakor z metlo. Konji so se splašili, Turki so jo ucvrli iz doline in se niso več vrnili. V zahvalo ga je cesar oprostil davkov in mu dovolil, da sme loviti v gozdovih ob Kolpi.
11Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.