Knjigice

Pravljica · Slovenske pripovedke

Desetnica, ki je šla po svetu

Po slovenski ljudski pesmi o Marjetici

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Desetnica je slovenska ljudska pesem o deseti hčeri, ki mora po starem verovanju oditi od doma. V različici, ki jo je natisnil Karel Štrekelj, se gospodu in gospe na belem gradu kot deseta hči rodi Marjetica. Ko je stara sedem let, ptička prinese zlat prstan: spečejo ga v pogačo, razrežejo na deset kosov, in prstan dobi Marjetica. V temnem gozdu jo med nevihto prvo in drugo drevo odslovita, tretje pa jo varno prenoči. Po sedmih letih se vrne, a je mati ne spozna in je ne sprejme; šele ko se Marjetica poslovi, jo spozna in jo kliče nazaj, a hči se noče nikoli več vrniti, mati pa se zgrudi, omedli in na mestu umre.

Zbirke: Slovenske pripovedke

Na zelenem griču je stal bel grad. V njem sta živela gospod in gospa, ki sta imela devet hčera. Vsak večer se je gospod sprehajal pred gradom in prosil: »Daj nama vsaj enega sina!« Potem se jima je rodil deseti otrok. Spet je bila deklica in dali so ji ime Marjetica. Deseta hči pa je po starem izročilu desetnica. Ko dopolni sedem let, mora od doma po svetu.

1

Marjetica je rasla in bila je lepa kakor jutro. A mati je jokala vsakič, ko ji je dala kos kruha. Nekoč jo je deklica vprašala: »Mama, zakaj jočete, kadar mi dajete kruh?« Mati jo je pobožala po laseh. »Ker si deseta, Marjetica. Ko boš velika sedem let, boš morala iti služit v svet.« Marjetica pa ji je obrisala solze: »Ne jokajte, mama. Bom že.«

2

Minilo je sedem let. Nekega jutra je na okno grajske sobe priletela ptičica. V kljunu je nosila zlat prstan. Na polico ga je spustila, da je zazvenel, in zažvrgolela: »Specite ta prstan v pogačo. Pogačo razrežite na deset kosov. Katera hči dobi prstan, tista naj gre po svetu.« Potem je odletela čez griče, in mati je dolgo strmela za njo.

3

Mati je zamesila testo in vanj skrila zlati prstan. Spekla je okroglo pogačo, zlato rumeno in dišečo. Potem je pogačo razrezala na deset kosov, za vsako hčer enega. Devet sester je segalo po svojem kosu. Marjetica je vzela zadnjega. Ko je ugriznila, ji je med zobmi zaškrtalo. V dlani se ji je zasvetil zlati prstan.

4

Marjetica ni jokala. Zavezala si je culico s pogačo in se poslovila. »Z Bogom, mama! Z Bogom, sestrice moje, vseh devet! Z Bogom, beli grad!« Mati je stala na pragu in si brisala oči s predpasnikom. Sestre so ji mahale z oken. Marjetica pa je šla po beli cesti navzdol, vse dalje in dalje, dokler ni bila samo še majhna rumena pika.

5

Zvečer je prišla v temen gozd. Nebo se je pooblačilo, zapihal je veter in v daljavi je zagrmelo. Marjetica se je stisnila k debelemu drevesu. »Drevo, drevo, ali smem prespati pod tabo?« je vprašala. Drevo je zašumelo: »Ne smeš, dekletce. Nocoj bo nevihta in prva strela bo udarila vame. Pojdi naprej!«

6

Marjetica je šla dalje. Veter je bil vse močnejši in kapljice dežja so ji tolkle po laseh. Prišla je do drugega drevesa in ga prosila za streho. Drugo drevo pa ji je odgovorilo prav tako: »Ne smeš ostati, dekletce. Druga strela bo udarila vame. Pojdi naprej, še malo!« Marjetica je stisnila culico in tekla skozi temo.

7

Tretje drevo je bilo široko in staro, z vejami do tal. »Lezi in spi,« ji je zašepetalo, »in ničesar se ne boj.« Marjetica se je zvila med korenine in zaprla oči. Tisto noč je grmelo, kot bi se podiral svet. Strela je udarila v prvo drevo in potem v drugo. Pod tretjim drevesom pa je deklica mirno spala do jutra.

8

Sedem let je Marjetica služila pri tujih ljudeh. Potem je nekega večera spet stala pred belim gradom. Bila je bosa in obleka je bila vsa zakrpana. V gradu so gorele luči, saj je gospa gostila hčere. Marjetica je potrkala. »Gospa, prenočite me do jutra!« Gospa je ni spoznala. »Ne morem,« je odvrnila. »Nocoj gostim svojih devet hčera.«

9

»Pustite me vsaj, da pogledam, kako se gostijo,« je prosila Marjetica. A gospa je odkimala: »Pojdi, pojdi v božjem imenu.« Takrat je Marjetica tiho spregovorila: »Z Bogom, mama. Z Bogom, devet sestric, z Bogom, beli grad. Saj sem vedela, da sem sirota, raztrgana in zavržena.« Obrnila se je in odšla v noč.

10

Šele zdaj je gospa spoznala ta glas. To je bila njena Marjetica, njena deseta hči! »Nazaj, nazaj, Marjetica!« je zaklicala za njo. Iz teme pa se je oglasilo: »Nikoli več ne pridem nazaj!« Mati se je zgrudila na prag belega gradu, omedlela in v tistem trenutku umrla. Marjetica pa je šla po beli cesti naprej, mimo tihih gozdov in temnih gričev, v širni svet.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Ljudsko izročilo

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →