Pravljica · Slovenske pripovedke
Pegam in Lambergar
Po slovenski ljudski pesmi o dvoboju na Dunaju
- Avtor: Ljudsko izročilo
- 10 strani
- 4 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Pegam in Lambergar je ena najstarejših slovenskih ljudskih pesmi, balada o dvoboju na Dunaju; Valvasor je že leta 1689 zapisal, da jo kmetje pojejo. Na Dunaj prijezdi Pegam, junak s tremi glavami, in vpraša cesarja, ali ima koga, ki bi se upal z njim bojevati; cesar pošlje pismo Krištofu Lambergarju na grad Kamen pri Begunjah. Lambergar se ustraši, mati pa mu svetuje, naj vzame konja, ki sedem let ni videl sonca, in naj Pegamu ne seka stranskih glav, temveč srednjo. Lambergar prijezdi na Dunaj kakor blisk, se s Pegamom na odprtem polju trikrat spopade in mu v tretjem spopadu odseka srednjo glavo; z Pegamovo glavo na kopju prijezdi v mesto, cesar pa ga bogato nagradi. Pesem je spomin na boje 15. stoletja s češkim vojskovodjo Janom Vitovcem.
Zbirke: Slovenske pripovedke · Junaki, zmaji in vitezi
Na Dunaju, pod košato lipo pred cesarjevim dvorom, so sedeli mogočni gospodje in se pogovarjali s cesarjem. Kar naenkrat je zabobnelo. Na trg je prijezdil Pegam, velikan s tremi glavami, srednja pa je nosila čelado z belim peresom. Ustavil je konja tik pred cesarjem. »Cesar, ali imaš junaka, ki bi me vrgel iz sedla?«
1Gospodje so obnemeli in pogledali v tla. Nihče se ni oglasil. Cesar pa se je pogladil po beli bradi in se spomnil: »Na Kranjskem, na belem gradu Kamnu, živi Krištof Lambergar. Ni velik, je pa širok v ramenih in pogumen kakor nihče.« Napisal je pismo in ga dal mlademu slu. Sel je skočil na konja in zdirjal proti Kranjski.
2Nad Begunjami se je iz gozda belil grad Kamen. Lambergar je stal na obzidju, ko je zagledal sla, ki je prah dvigal za sabo. Vzel je pismo in ga prebral. Pegam ga kliče na boj! Lambergar je prebledel. Pismo mu je padlo iz rok, in pogumni vitez, ki se ni bal nikogar, je sedel na kamnito stopnico in se razjokal.
3Za pečjo je sedela njegova stara mati. »Ne boj se, sin moj,« je potolažila. »Jaz bom molila zate. Pojdi v hlev in osedlaj konja, ki sedem let ni videl sonca. Ni pil vode, pil je sladko vino, in jedel je zlato pšenico. A poslušaj dobro: Pegam ima tri glave. Stranskih dveh ne seci. Udari samo po srednji, pa boš zmagal.«
4Lambergar je odprl temni hlev. Ven je stopil črn konj, svetleč kakor oglje, in zahrzal, da se je streslo dvorišče. Vitez je skočil v sedlo, in konj se je pognal. Letel je kakor ptica, kakor blisk čez nebo, čez gore in reke, čez polja in gozdove. Že naslednji dan je Lambergar prijezdil skozi dunajska mestna vrata.
5Ko je jezdil po mestu, so v hišah žvenketala okna. Pegam je ravno sedel pri kosilu in mu je žlica padla iz rok. »Kaj je to?« je zarenčal. »Grmi? Se trese zemlja?« Hlapec je pogledal skozi okno. »Ni grom, gospod, in tudi potres ni. Lambergar jaha v mesto.« Pegam je počasi odložil kruh in vstal od mize.
6»Sedi in jej z mano,« ga je povabil Pegam. »Nisem prišel jest,« se je odrezal Lambergar, »prišel sem se bojevat. Kako ti pristaja tisto belo pero na sivi glavi!« Pegam se je zakrohotal: »Kako pa tebi tista srajca, zelena kakor špinača!« »Ne bova se tepla po dvoriščih in ulicah,« je zaklical Lambergar. »Pojdiva na odprto polje, da vidijo vsi gospodje.«
7Na širokem polju pred mestom so se zbrali cesar in vsi gospodje. Junaka sta odjezdila vsak na svoj konec polja in pognala konja v dir. Prvič sta trčila, da je zazvenelo, a nobeden ni zadel. Obema so odletele čelade. Drugič sta se srečala, in Pegamov meč je Lambergarja ranil, da mu je brizgnila kri. A iz sedla ga ni vrgel. Pegam se je zarežal z vsemi tremi usti.
8Tretjič sta se zapodila drug proti drugemu. Lambergar se je spomnil, kaj mu je rekla mati. Ni pogledal ne leve glave ne desne. Dvignil je meč in udaril samo po srednji, tisti z belim peresom, in mu jo odsekal. Pegam se je mrtev zvrnil s konja v travo. Lambergar pa je odsekano glavo ujel na kopje.
9S Pegamovo glavo na kopju je Lambergar prijezdil v mesto in jo pokazal vsem Dunajčanom. Cesar je od veselja vstal. »Junak si! Za plačilo ti dam sto belih gradov.« Lambergar se je zasmejal: »Dajte mi raje devetindevetdeset. Sto jih je preveč, da bi jih lahko preštel.« Smejal se je cesar, smejali so se gospodje. Lambergar pa je obrnil črnega konja in veselo odjezdil domov na Kranjsko.
10Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.