Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti

Postojnska jama in človeška ribica

Kako je Luka Čeč našel nov svet pod zemljo

  • Avtor: Knjigice
  • 11 strani
  • 5 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Postojnska jama je nastala, ko je reka Pivka, ki ponikne pod hrib Sovič, približno dva milijona let dolbla podzemne rove; danes poznamo več kot 24 kilometrov rovov. Aprila 1818 je domačin Luka Čeč, pomočnik prižigalca luči, med pripravami na obisk cesarja Franca I. splezal čez skale in odkril notranje dele jame, ki jih je opisal kot »nov svet in raj«; leta 1819 jih je kot prvi obiskal prestolonaslednik Ferdinand, Čeč pa je postal prvi jamski vodnik in leta 1831 našel prvega jamskega hrošča, drobnovratnika. Človeško ribico je kot »zmajev mladič« iz izvira Lintvern pri Vrhniki prvi omenil Valvasor leta 1689, znanstveno pa jo je opisal Laurenti leta 1768. Leta 1872 so v jamo položili tire, leta 1884 uvedli električno razsvetljavo, leta 2016 pa se je v jamskem akvariju izleglo 22 mladičev človeške ribice.

Zbirke: Slovenske znamenitosti · Narava in letni časi · Živali

Pod Postojno reka Pivka steče naravnost v hrib in izgine pod zemljo. Tisoče in tisoče let je tam spodaj dolbla rove in dvorane, s stropov pa je kapljala voda in počasi gradila kapnike. Ljudje so poznali le prvi, temni del jame. V njegove stene so vrezovali svoja imena, najstarejša že pred več kot sedemsto leti. Kaj je ležalo naprej, ni vedel nihče.

1

Ljudje pri Vrhniki so verjeli, da pod Krasom živi zmaj. Po močnem deževju je iz izvira, ki so mu rekli Lintvern, včasih priplavalo nekaj drobnega, bledega in kačastega. »Zmajev mladič!« so si šepetali. »Spodaj v temi pa živi njegova mati.« Leta 1689 je to zgodbo v svojo debelo knjigo zapisal učeni Janez Vajkard Valvasor. Sam takega mladiča ni videl nikoli.

2

Skrivnostni zmajček je bil v resnici majhna dvoživka, dolga kot otroška roka. Koža ji je bleda in rožnata kakor človeška, zato so ji rekli človeška ribica. Oči ima skrite pod kožo, ob glavi pa ji kakor rdeči šopki rastejo škrge. Leta 1768 jo je naravoslovec Laurenti prvič opisal v knjigi. Leta 1797 pa so jo našli tudi v Črni jami, prav blizu Postojne.

3

Spomladi leta 1818 je bilo v Postojni vse na nogah. V jamo naj bi prišel sam cesar Franc I.! Delavci so v veliki dvorani obešali okraske in prižigali svetilke, da bi podzemlje zažarelo. Med njimi je bil Luka Čeč, domačin iz Postojne, star dvaintrideset let. Kot pomočnik prižigalca luči je jamo poznal bolje od marsikoga.

4

Luka je s svetilko v roki gledal proti skalam, ki so se dvigale v temo, kamor ni segla nobena luč. Kaj je tam zgoraj? Prek zasilnega mostička je stopil na drugo stran, se oprijel mokre skale in začel plezati. Delavci so gledali, kako njegova lučka niha vse višje. Potem je izginila. »Luka!« so klicali. Odgovarjala jim je samo kapljajoča voda.

5

Minila je cela večnost. Delavci so stali ob mostičku in si niso upali za njim. Tedaj je visoko med skalami spet zasvetila lučka. »Tu je nov svet!« je zadonelo po dvorani. »Tu je raj!« Luka je splezal dol, ves blaten, z žarečimi očmi. Za skalami je našel rove in dvorane, ki jih ni videlo še nobeno človeško oko.

6

Nove dele jame so uredili in vanje speljali poti. Prvi se je po njih 17. avgusta 1819 sprehodil prestolonaslednik Ferdinand. Kmalu so v Postojno začeli prihajati popotniki od vsepovsod. Luka je postal prvi jamski vodnik. S svetilko jih je vodil mimo kapnikov, ki so bili videti kot zavese, stebri in zamrznjeni slapovi.

7

Takrat so učenjaki mislili, da v temi pod zemljo ne more živeti prav nič. Luka pa je jamo raziskoval še naprej. Leta 1831 je v njej opazil drobnega rjavkastega hroščka z dolgimi nožicami in brez oči. Poimenovali so ga drobnovratnik in bil je prvi jamski hrošč, ki so ga ljudje odkrili. Podzemlje je bilo živo.

8

Bogat pa Luka od svojega odkritja ni postal. Cesarja je prosil, da bi lahko do konca življenja ostal jamski vodnik, a prošnjo so zavrnili. Še dolgo so slavo pripisovali okrožnemu blagajniku Jeršinoviču, Lukovega imena pa nihče ni zapisal. Luka je jami vseeno ostal zvest in v njej delal vse do svoje smrti leta 1836.

9

Šele leta 1854 ga je raziskovalec Schmidl v svoji knjigi zapisal med odkritelje jame. Jama pa je rasla v slavo. Leta 1872 so vanjo položili tire in vodniki so vozičke z obiskovalci kar porivali. Leta 1884 je v njej zasvetila električna luč, med prvimi na svetu. Kjer je Luka nekoč plezal z drobno lučko, so se kapniki zdaj bleščali kot v palači.

10

Najslavnejši prebivalec jame pa je ostala človeška ribica. Doživi lahko skoraj šestdeset let in brez hrane zdrži celo deset let. Januarja 2016 je samica v akvariju Postojnske jame začela odlagati jajčeca. Vse poletje so ljudje z vsega sveta napeto čakali. Potem se je izleglo dvaindvajset mladičev, drobnih in skoraj prosojnih, pravih zmajevih mladičev iz stare zgodbe.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →