Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti
Žička kartuzija
Legenda o beli košuti, zajcu in samostanu v Dolini svetega Janeza
- Avtor: Ljudsko izročilo
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Žička kartuzija v Dolini svetega Janeza pri Slovenskih Konjicah je bila prvi kartuzijanski samostan v srednji Evropi. Po legendi je štajerski mejni grof Otokar III. po vrnitvi s križarske vojne na lovu na Konjiški gori zaman lovil belo košuto, na praznik sv. Janeza Krstnika zaspal pod drevesom in v sanjah od svetnika izvedel, kje naj postavi samostan; ko mu je v naročje skočil zajec, je vzkliknil »Zajec, glej no, zajec!«, in po nemški besedi Seitz (zajec) je kraj dobil ime Žiče. Okoli leta 1160 so iz Grande Chartreuse prišli menihi, v dolino so se preselili leta 1164, ustanovna listina je iz leta 1165; v letih 1391–1410 je bil samostan sedež kartuzijanskega reda. Samostan je 3. marca 1531 napadla turška vojska in ubila priorja Andreja ter nekaj menihov, leta 1782 pa ga je ukinil cesar Jožef II.; danes je delno obnovljena ruševina z zeliščnim vrtom, ob njej pa od leta 1467 deluje gostilna Gastuž.
Zbirke: Slovenske znamenitosti
Pred več kot osemsto petdesetimi leti je na Štajerskem vladal mejni grof Otokar III. Ko se je vrnil s križarske vojne v daljni deželi, je obiskal svojega prijatelja Leopolda v Konjicah. Nad Konjicami se dviga gozdnata Konjiška gora. »Pojdiva na lov,« je predlagal Leopold. In že zjutraj so lovski rogovi zadoneli med drevesi.
1Sredi gozda je Otokar nenadoma zagledal snežno belo košuto. Stala je med drevesi in ga gledala s temnimi očmi. Potem je poskočila in stekla. Otokar je pognal konja za njo, čez potoke in jase, vse globlje v gozd. Košuta je bila zmeraj le nekaj skokov pred njim. Ujel pa je ni nikoli. Med debli je kar izginila.
2Bil je praznik svetega Janeza Krstnika, sredi poletja, in dan je bil vroč. Otokar je bil ves zasopel in utrujen. Razjahal je konja, sedel v senco pod mogočno drevo in naslonil glavo na deblo. Okrog njega so brenčale čebele in šumelo je listje. Kmalu so se mu zaprle oči in zaspal je.
3V sanjah je pred njim stal mož v belem plašču. Obraz mu je bil resen in prijazen hkrati. »Jaz sem Janez Krstnik,« je spregovoril. »Tukaj, v tej dolini, postavi samostan.« Pokazal je na zeleno dolino med hribi, kjer je žuborel potok. Otokar je hotel nekaj vprašati, a svetnik je že izginil v svetlobi.
4Tedaj so po gozdu zavpili lovci in iz grmovja je planil prestrašen zajec. Skočil je naravnost Otokarju v naročje! Otokar se je prebudil in kar poskočil. »Zajec, glej no, zajec!« je vzkliknil po slovensko. Tega zajca so si ljudje zapomnili. Nemško se zajcu reče Seitz in po njem je kraj dobil ime Žiče.
5Otokar ni pozabil sanj. Poslal je sla daleč v Francijo, v samostan Grande Chartreuse v gorah pri Grenoblu. Tam so živeli kartuzijani, menihi v belih haljah. Okoli leta 1160 je v Konjice prišlo dvanajst menihov in dvakrat toliko laičnih bratov. Nekaj let so stanovali v župnišču, medtem ko so v Dolini svetega Janeza rasli zidovi.
6Leta 1164 so bile stavbe gotove in menihi so se preselili v dolino. Otokar je še istega leta umrl, delo pa je nadaljeval njegov sin. Leta 1165 je bila zapisana ustanovna listina. Žička kartuzija je bila prvi samostan kartuzijanov v srednji Evropi. Njen prvi prior je bil Beremund, ki je pred tem vodil samostan v Provansi.
7Kartuzijani so živeli vsak v svoji hišici z vrtičkom ob velikem križnem hodniku. Večino dneva so preživeli sami in v tišini. Molili so, brali in prepisovali knjige, črko za črko. Laični bratje so v spodnjem samostanu, v Špitaliču, obdelovali zemljo, kuhali in skrbeli za bolne. Iz zelišč so po starih receptih delali zdravila.
8Leta 1190 je oglejski patriarh posvetil veliko cerkev svetega Janeza Krstnika. Knjig je bilo vse več. Ko je leta 1487 samostan obiskal popotnik Paolo Santonino, jih je naštel več kot dva tisoč, skoraj vse pisane na roko. Med letoma 1391 in 1410 je bila Žička kartuzija celo sedež vsega reda in priorji iz Žič so vodili kartuzijane po Evropi.
9Menihi niso spuščali tujcev v svoj tihi samostan. Gostoljubni pa so bili. Popotnike so sprejemali zunaj zidov, in leta 1467 je tam začela delati gostilna Gastuž. Morda je najstarejša v Sloveniji. Laični bratje so v Špitaliču postavili tudi prvo steklarno na Slovenskem. V Gastužu so kuhali po starih receptih, ki jih hranijo še danes.
10Prihajali pa so tudi hudi časi. 3. marca 1531 so samostan napadli Turki in ubili priorja Andreja in nekaj menihov. Pozneje je samostan za trideset let povsem opustel, a leta 1595 so iz Francije spet prišli menihi in obudili tišino v dolini. Leta 1782 pa je cesar Jožef II. samostan ukinil. Petnajst menihov je odšlo, zidove pa so začeli podirati in kamenje prodajati.
11Danes v Dolini svetega Janeza stoji cerkev brez strehe in okoli nje obnovljeno obzidje s stolpi. V zeliščnem vrtu spet dišijo žajbelj, sivka in kamilica, v Gastužu pa še vedno sprejemajo popotnike. Vsako leto pride na tisoče ljudi. Če zjutraj stopite tiho skozi kamnita vrata, se zna zgoditi, da čez rosno travo poskoči zajec.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.