Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti
Skrivnost Škocjanskih jam
Kako so jamarji šli za reko Reko v temo
- Avtor: Knjigice
- 11 strani
- 4 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
V Škocjanskih jamah na Krasu reka Reka ponikne v podzemlje in po 34 kilometrih pride na dan kot Timava blizu Tržiča v Italiji; ljudje so v jamah živeli že pred več kot deset tisoč leti. Leta 1840 je Jakob Svetina prišel do tretjega slapa, leta 1851 je Adolf Schmidl z idrijskimi rudarji prišel do četrtega, a mu je narasla reka odnesla čolne. Od leta 1884 so jame sistematično raziskovali Anton Hanke, Josef Marinitsch in Friedrich Müller z domačimi pomočniki: premagali so šesti slap, leta 1887 dosegli štirinajstega, leta 1888 je Hanke narisal prvi načrt, 5. oktobra 1890 pa so prišli do Mrtvega jezera, kjer reka izgine pod skalo. Leta 1904 so domačini bratje Cerkvenik in Jože Nedoh odkrili Tiho jamo, leta 1986 pa so jame vpisali na Unescov seznam svetovne dediščine.
Zbirke: Slovenske znamenitosti · Narava in letni časi
Na Krasu, pri vasi Škocjan, se zemlja nenadoma odpre v globoko dolino s strmimi stenami. Na njenem dnu reka Reka z bučanjem steče naravnost v skalo in izgine. Ljudje so v teh jamah živeli že pred več kot deset tisoč leti. V Mušji jami so svojim bogovom prinašali darove, globoko v temno žrelo pa si ni upal nihče.
1Kam teče reka? Spraševali so se že stari učenjaki pred več kot dva tisoč leti. Šele mnogo pozneje so ugotovili, da Reka pod Krasom teče kar štiriintrideset kilometrov. Na dan pride pri morju, blizu Tržiča v Italiji, in tam ji pravijo Timava. Kaj pa je vmes, v temi? To je bila skrivnost Škocjanskih jam.
2Na prvi dan leta 1819 je Matej Tominc ukazal urediti stopnice na dno Velike doline. Odprli so tudi knjigo, v katero so se vpisovali obiskovalci. Leta 1840 je Jakob Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, šel za reko v jamo do tretjega slapa. Prišel je komaj sto petdeset metrov daleč. Dalje je bučala samo tema.
3Leta 1851 se je v jamo odpravil Adolf Schmidl z rudarji iz Idrije. S tremi čolni so se prebili pol kilometra dlje, do četrtega slapa. Tedaj je reka nenadoma narasla. Voda je zagrmela skozi rov in odnesla čolne in vso opremo. Rudarji so se komaj rešili na skale. Reka je svojo skrivnost spet obdržala zase.
4Leta 1884 so jame vzeli v zakup planinci iz Trsta. Vodili so jih trije možje, ki so jih klicali jamska trojica: Anton Hanke, Josef Marinitsch in Friedrich Müller. Z njimi so šli domačini iz Škocjana, ki so poznali vsako skalo. Natovorili so vrvi, lestve, svetilke in lesene čolne. »Gremo za reko,« je zaklical Hanke, »do konca!«
5Najtežji je bil šesti slap. Voda je padala čez skale s takim bobnenjem, da se možje niso slišali. Še isto leto so ga premagali. Plezali so ob steni, zabijali železne kline in vlekli čoln za seboj. Leto za letom so v skalo klesali stopnice in poti. Leta 1887 so prišli do štirinajstega slapa, leta 1888 pa je Hanke narisal prvi zemljevid jame.
6Leta 1890 so se prebili v dvorano, tako ogromno, da svetilke niso segle do stropa. Ko je kdo zaklical, je glas odmeval in odmeval. Pozneje so jo poimenovali po francoskem jamarju Martelu. Še danes je to največja odkrita podzemna dvorana v Evropi. Vanjo bi lahko postavili cel kup cerkva, zvonik na zvonik.
7Bil je 5. oktober 1890. Hanke, Marinitsch in Müller so s pomočniki, med njimi z brati Cerkvenik iz Škocjana, potiskali čoln naprej po temni vodi. Reka se je umirila. Šumenje je utihnilo. Pred njimi je ležalo črno, negibno jezero in nad njim nizka skala. Skoraj tisoč sedemsto metrov daleč je bilo že do zadnjega požiralnika.
8Hanke je dvignil svetilko čim više. Skala se je spuščala naravnost v vodo in reka je izginila pod njo. Dalje ni bilo poti. »Tu je konec,« je zašepetal Marinitsch. Okoli njih je bilo tako tiho, kot da tu ni nič živega. Jezeru so pozneje rekli Mrtvo jezero. Daleč za njimi pa je Reka še naprej bučala čez svoje slapove.
9Domačini so jame raziskovali še naprej. Leta 1904 so Anton, Franc in Jože Cerkvenik ter Jože Nedoh v Müllerjevi dvorani preplezali šestdeset metrov visoko steno. Na vrhu so našli tiho, suho jamo, polno belih kapnikov. Poimenovali so jo Tiha jama. Tja reka nikoli ne seže in v njej je slišati samo kapljanje.
10Danes obiskovalci hodijo po poteh, ki so jih vklesali stari jamarji. Visoko nad reko, skoraj petdeset metrov nad vodo, prečkajo podzemni kanjon po Cerkvenikovem mostu. Leta 1986 so jame vpisali na Unescov seznam svetovne dediščine. Spodaj v temi pa Reka še vedno bobni čez slapove, mimo Mrtvega jezera, vse do morja.
11Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.