Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti

Perkmandeljc in rudnik živega srebra v Idriji

Idrijska legenda o škafarju in rudniškem škratu

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Po idrijski legendi je leta 1490 škafar, izdelovalec lesenih škafov, čez noč namakal nov škaf v studencu in zjutraj na dnu našel svetleče kapljice živega srebra, ki jih je odnesel zlatarju v Škofjo Loko. Tako se je začel rudnik živega srebra v Idriji; okoli leta 1500 so sezidali cerkev svete Trojice, leta 1508 pa v Antonijevem rovu odkrili bogato rudo. Rudarji so verjeli v Perkmandeljca, majhnega rudniškega škrata, ki je znal nagajati (upihniti luč, skriti orodje), pridnim rudarjem pa je s trkanjem kazal rudo in jih svaril pred nevarnostjo. Rudnik je bil drugi največji rudnik živega srebra na svetu; kopanje so ustavili konec 20. stoletja, leta 2012 pa je bil skupaj z Almadénom vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.

Zbirke: Slovenske znamenitosti · Bajna bitja · Slovenske pripovedke

Tako pripovedujejo v Idriji. Pred več kot petsto leti je bila ob reki Idrijci samo gozdnata kotlina. V njej je živelo le malo ljudi. Med njimi je bil škafar, ki je izdeloval lesene škafe in vedra. Iz smrekovih dog jih je zbijal, vanje vstavljal dna in jih vezal z obroči. Delal je pred kočo, vonj po smoli pa se je širil po vsej dolini.

1

Leta 1490, tako pravi legenda, je škafar naredil nov škaf. Nov škaf pa pušča, dokler les ne nabrekne. Zato ga je zvečer postavil v studenec, da bi se čez noč napil vode. »Do jutra bo tesnil kot zvon,« je zamrmral in odšel spat. Voda je tiho žuborela čez rob, nad gozdom pa so vzšle zvezde.

2

Zjutraj je dvignil škaf iz vode in ga izlil. In glej: na dnu se je nekaj svetilo. Drobne srebrne kapljice so se kotalile sem in tja kakor biserčki. Hotel jih je prijeti, pa so mu zbežale izpod prstov. Bile so težke, mnogo težje od vode. »Kaj pa je to?« je zašepetal škafar in se popraskal po bradi.

3

Kapljice je spravil v posodico in se odpravil čez hribe v Škofjo Loko. Tam je živel zlatar, ki je poznal vse kovine. Zlatar je pogledal, potresel posodico in se zasmejal. »To je živo srebro!« je vzkliknil. »Kovina, ki teče kakor voda.« Novica je hitro obšla deželo. V gozdnato kotlino so začeli prihajati ljudje s krampi in lopatami.

4

Tako se je začel rudnik živega srebra v Idriji. Rudarji so kopali rove globoko v zemljo. Okoli leta 1500 so sezidali cerkev svete Trojice, po izročilu tam, kjer je škafar našel kapljice. Leta 1508 so v Antonijevem rovu naleteli na bogato rudo. Ob reki so zrasle hiše, in kotlina je postala rudarsko mesto Idrija.

5

V rovih je bilo temno in vlažno. Rudarji so delali ob majhnih oljenkah in s kladivi tolkli po skali. Ko so sedli k malici, so si potihem pripovedovali o Perkmandeljcu. To je bil rudniški škrat, majhen in star, ki je živel v globini rudnika. Videlo ga je malo ljudi. Slišali pa so ga skoraj vsi.

6

Perkmandeljc je bil navihan. Pravili so, da je rudarju kdaj upihnil oljenko, prav ko je hotel pogledati v razpoko. Drugemu je skril kladivo ali kramp, da ga je iskal pol šihta. Rudarji so godrnjali in iskali, iz teme pa se je slišal tih smeh. »Spet ti, mali,« je zagodrnjal stari rudar. »Le daj mi kladivo nazaj.«

7

A dobrim in pridnim rudarjem je Perkmandeljc pomagal. S kladivcem je potrkal po skali tam, kjer je bila skrita ruda. Kdor je poslušal in kopal tam, kjer je trkalo, je našel rdeč cinabarit in svetle kapljice živega srebra. Rudarji so zato pazljivo prisluhnili vsakemu trkanju v temi.

8

Najbolj pa so pazili, kadar je škrat trkal drugače, hitro in glasno. Pravili so, da tako svari pred nevarnostjo, pred vodo ali skalo, ki se bo utrgala. Takrat so rudarji pobrali orodje in hitro odšli iz rova. In večkrat se je za njimi res utrgala skala, tako so pravili. Perkmandeljc pa je s svojo lučko spet tiho čakal v temi.

9

Rudnik je delal petsto let. Bil je drugi največji rudnik živega srebra na svetu, za Almadénom v Španiji. Rovi so se razpredli globoko pod mestom. Konec 20. stoletja so kopanje ustavili. Leta 2012 sta Idrija in Almadén skupaj prišla na Unescov seznam svetovne dediščine. Idrijo zdaj varujejo kot zaklad vsega sveta.

10

Danes se lahko skozi Antonijev rov spustiš v najstarejši del rudnika. Obiskovalci dobijo čelade in hodijo po vlažnih stopnicah globoko pod zemljo. Vodniki pripovedujejo o škafarju in o rudarjih. In kdor dobro posluša, morda kje v temi zasliši tiho trkanje. Rudarji pravijo, da je Perkmandeljc še vedno doma.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Ljudsko izročilo

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →