Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti
Sečoveljske soline
Zgodba o piranski soli in solinarskih družinah
- Avtor: Knjigice
- 11 strani
- 4 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Soline ob izlivu Dragonje pri Sečovljah so del piranskih solin, ki jih omenja že listina iz leta 804, piranski statut iz leta 1274 pa natančno ureja pridelavo in prodajo soli. Leta 1358 so po zgledu solin na Pagu začeli gojiti petolo, nekaj milimetrov debelo plast mikroorganizmov, alg in rudnin, ki ločuje sol od blata, zato je sol čista in bela. Ko je Beneška republika leta 1460 uničevala druge soline, je piranske ohranila in postale so največje na severnem Jadranu. Solinarske družine so se na jurjevo, 23. aprila, selile v več kot 400 kamnitih hiš sredi solin in se po jernejevem, 24. avgusta, vrnile v Piran. V Fontaniggah so sol nehali pridelovati v šestdesetih letih 20. stoletja, tam od leta 1991 deluje Muzej solinarstva, na Leri pa sol še danes pridelujejo na tradicionalni način.
Zbirke: Slovenske znamenitosti · Morje · Narava in letni časi
Kjer se reka Dragonja izliva v morje, blizu Sečovelj, se razprostira širna ravnina plitvih polj. To so soline. Pred več kot sedemsto leti so v Piranu zapisali mestni statut, knjigo pravil. Že v njem, leta 1274, je pisalo, kdo sme pridelovati sol, kako jo prodajati in po kakšni ceni. Sol je bila namreč največje bogastvo mesta.
1Leta 1358 so Pirančani začeli delati sol tako kot solinarji na otoku Pagu. Na dnu solnih polj so gojili petolo. To je tanka, trda plast iz drobnih živih bitij, alg, sadre in drugih rudnin, debela le nekaj milimetrov. Petola ločuje sol od sivega blata na dnu. Zato je piranska sol ostala čista in bela kakor sneg.
2Takrat je na morju vladala mogočna Beneška republika. Sol je bila zanjo tako dragocena, da je mnoge soline okoli Jadrana dala uničiti, da bi sama obvladala trgovino. Leta 1460 pa je piranske soline pustila pri miru. Postale so največje in najpomembnejše na severnem Jadranu. Začelo se je skoraj tristo zlatih let.
3Vsako leto na jurjevo, 23. aprila, so se solinarske družine iz Pirana preselile v soline. Vsaka je živela v svoji kamniti hišici sredi polj. Teh hiš je bilo v Sečoveljskih solinah več kot štiristo. V pritličju je bilo skladišče za sol, zgoraj pa so družine kuhale, jedle in spale. Polja so nosila imena solinarskih družin in svetnikov.
4Najprej je bilo treba pripraviti polja. Solinarji so popravili nasipe in kanale in skrbno pogladili petolo. Potem je oče odprl lesena vratca, ki so jim rekli boca. Morska voda je stekla v prvo, veliko polje. Od tam so jo spuščali iz polja v polje, vsakič v plitvejše. Sonce in veter sta jo grela in sušila in voda je postajala vse bolj slana.
5Na koncu je gosta, slana voda pritekla v zadnja, najmanjša polja na petoli. Tam so v vročih dneh na gladini začeli rasti drobni beli kristali. Vsak dan je bilo soli več. Otroci so pomagali, kjer so mogli, mati pa je kuhala na ognjišču v hiši. Oče je ves dan pogledoval v nebo. Za sol sta bila dobra le sonce in veter.
6Nekega popoldneva se je nad morjem pooblačilo. Dež je bil solinarjev največji sovražnik, saj bi v hipu stopil vso sol. »Hitro, vsi na polja!« je zaklical oče. Z lesenimi grabljami so sol strgali s petole in jo grabili na kupe, mati je vozila samokolnico na valj, otroka sta tekala z vedri. Nebo je temnelo, kupi pa so rasli.
7Ko so padle prve debele kaplje, je bila sol že na varnem v pritličju hiše. Družina je mokra in utrujena stala na pragu in se smejala. Po nevihti je sonce spet posijalo, morje je spet steklo v polja in vse se je začelo znova. Tako je šlo vse poletje. Piranska sol pa je potovala po morju daleč naokrog.
8Na jernejevo, 24. avgusta, je bilo sezone konec. Solinarji so se zbrali pri zahvalni maši in se zahvalili za dobro letino. Potem so družine spet naložile svoje stvari in se odpravile domov v Piran. Hišice sredi solin so ostale same s pticami in vetrom. Spomladi pa so se na jurjevo spet napolnile s smehom.
9Stoletja so minevala. Leta 1797 je Beneška republika propadla in soline so dobili novi gospodarji. Prišle so črpalke, potem pa poceni sol iz drugih dežel. V šestdesetih letih 20. stoletja so v južnem delu solin, Fontaniggah, prenehali pridelovati sol. Kamnite hiše so samevale, strehe so se vdirale, po poljih so se naselile ptice.
10Leta 1991 so v Fontaniggah obnovljene solinarske hiše odprli kot Muzej solinarstva. V severnem delu, na Leri, pa solinarji še danes vsako poletje gojijo petolo, odpirajo boce in grabijo sol, tako kot pred stoletji. V solinah so našteli 282 vrst ptic. Ko se zvečeri, se nad belimi kupi soli v plitvi vodi zrcali rožnato nebo.
11Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.