Pravljica · Slovenske pripovedke
Pastirček in čudežna piščal
Slovenska ljudska pravljica o stotih zajcih
- Avtor: Ljudsko izročilo
- 11 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Sto zajcev je slovenska ljudska pravljica tipa Zajčji pastir (ATU 570), ki jo je v Temljinah na Tolminskem zapisal Josip Kenda in objavil leta 1898. Kralj ima sto zajcev in pastir, ki izgubi enega, izgubi glavo; starejša brata sta prevzetna in zajce izgubita, najmlajši pa ubogi ženici, ki je bila Mati božja, prijazno odgovori in od nje dobi piščal, s katero prikliče vse zajce. Kralj, ki noče dati hčere pastirju, pošilja služabnike in hčer, da bi kupili zajca, nazadnje pride sam in mora z nosom riniti starega konja v hrib, a vsak zajec ob piščali uteče nazaj. Ko na gostiji pastir polni vrečo z resnicami o teh kupčijah, ga kralj ustavi, da gostje ne bi izvedeli za njegovo sramoto, in mu da hčer za ženo.
Zbirke: Slovenske pripovedke
Neki kralj je imel poleg vsega bogastva tudi sto zajcev in zanje posebnega pastirja. A gorje pastirju, ki bi izgubil enega samega! Kdor ni prignal domov vseh sto, so mu odsekali glavo. Pod tem kraljem je živel mož s tremi sinovi. Najstarejši je šel h kralju za pastirja. Že prvo jutro pa so se mu zajci razbežali na vse strani. Zvečer je prišel na grad brez njih in odsekali so mu glavo.
1Zdaj je šel na pot drugi sin. Na razpotju je srečal ženo, ki ga je vprašala: »Mladenič, kam greš?« »Kaj te briga!« se je odrezal. »Grem, kamor hočem.« Žena je žalostno odkimala. »Ker mi nisi hotel povedati, kam greš, tudi ti ne boš opravil ničesar.« In res, tudi njemu so se zajci razbežali že prvi dan in zvečer so tudi njemu odsekali glavo.
2S težkim srcem je oče poslal še najmlajšega. Na poti ga je ustavila uboga ženica. »Mladenič, kam greš?« Fant ji je povedal vse, kar se je zgodilo bratoma, in tiho dodal: »Kjer sta umrla brata, tam naj umrem še jaz.« Ženica se je nasmehnila. Bila je sama Mati božja, a tega fant ni vedel.
3»Nič se ne boj,« ga je potolažila. »Ker si mi ponižno povedal, kam greš, ti bo šlo vse po sreči. Na, vzemi to piščal. Z njo skličeš zajce, pa če bi se razbežali na vse vetrove.« Podala mu je majhno leseno piščal na rdeči vrvici. Potem ga je blagoslovila in odšla. Fant si je piščal obesil okrog vratu in pogumno stopil naprej.
4Kralj ga je prijazno sprejel. »Če boš pasel mojih sto zajcev leto in dan, dobiš mojo hčer za ženo,« mu je obljubil. »Glej pa, da ne izgubiš nobenega, sicer izgubiš glavo!« Prvo jutro so se zajci res razbežali na vse kraje. Fant pa je sedel pod drevo, molil in rezljal svete podobice, kakor se je naučil doma. Ko se je bližal večer, je zapiskal na piščal.
5Kakor bi trenil, so bili vsi zajci skupaj, od največjega do najmanjšega. Fant jih je preštel, bilo jih je natanko sto, in jih vesel prignal domov. Tako je bilo dan za dnem, teden za tednom. Minilo je deset mesecev in pastir ni izgubil niti enega zajca. Takrat pa se je kralj zbal. Hčere vendar ne bo dal navadnemu pastirju!
6Naslednje jutro je kralj poslal na pašo služabnika, da bi kupil zajca. »Pet cekinov, pa je vaš,« se je nasmehnil pastir. Služabnik je plačal in odnesel zajca. Zvečer pa je zapela piščal in zajec mu je ušel naravnost nazaj k čredi. Drugi služabnik je dal deset cekinov, tretji petnajst. In vsakič je zajec zaslišal piščal in odskakljal domov.
7Kralj je bil vse bolj zaskrbljen. Zdaj je na pašo poslal kar hčer. Za zajca je morala odšteti celih sto goldinarjev. Zavezala ga je v predpasnik in ga trdno držala. Ko pa je s hriba zapela piščal, je zajec predpasnik raztrgal, skočil na tla in stekel k svojemu pastirju. Kraljična je stala sredi poti in se ni mogla ubraniti smeha.
8Prišel je zadnji dan službe. Zdaj se je napravil na pot kralj sam. Pastir mu je pokazal starega, že na pol mrtvega konja. »Zajca dobite,« je dejal, »če tega konja z nosom porinete na hrib.« Kralj je uprl nos v konja in rinil, da je ves zardel. Konj pa se ni premaknil niti za ped. »Dovolj,« se ga je usmilil pastir. »Zaslužili ste ga.«
9Kralj še ni prišel do pol poti, ko je zapela piščal, in zajec mu je smuknil iz rok. Zdaj je vedel, da ni pomoči. Pripravil je veliko gostijo in vsi gostje so napivali pastirju. To je kralja jezilo. »Če hočeš mojo hčer,« je zagodrnjal, »napolni mi vrečo s samimi resnicami!« Pastir je odvezal prazno vrečo in se zamislil.
10»Ali mi niste poslali služabnika, ki je dal za zajca pet cekinov, pa mu je ušel?« »Res je,« je zamrmral kralj. »Smuk v vrečo!« Tako so v vrečo šli drugi in tretji služabnik, potem še kraljična. »In ali niste prišli k meni tudi vi sami in ste morali z nosom ...« »Dovolj! Vreča je polna!« je zavpil kralj, da gostje ne bi izvedeli za konja. In dal mu je hčer za ženo.
11Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.