Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti

Presihajoče Cerkniško jezero

Kako je Valvasor učenjakom v Londonu razložil jezero, ki prihaja in odhaja

  • Avtor: Knjigice
  • 11 strani
  • 4 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Cerkniško jezero na Notranjskem je največje presihajoče jezero v Sloveniji: ob jesenskem deževju in spomladanskem taljenju snega poplavi Cerkniško polje (okoli 26 km²), maja ali junija pa voda odteče skozi požiralnike v kraško podzemlje. Janez Vajkard Valvasor je jezero dolgo opazoval in njegovo presihanje razložil s podzemnimi jamami, povezanimi z rovi; 17. novembra 1687 je o njem pisal Kraljevi družbi v Londonu, ki je pismo prebrala 14. decembra 1687 in ga isti dan sprejela za člana, opis pa natisnila v reviji Philosophical Transactions. Leta 1689 je jezero obširno opisal v Slavi vojvodine Kranjske, kjer je prvi opisal tudi drevak. Danes vemo, da voda pod zemljo teče proti Rakovemu Škocjanu in Planinski jami ter do izvirov Ljubljanice pri Bistri.

Zbirke: Slovenske znamenitosti · Narava in letni časi

Na Notranjskem leži široko polje, obdano z gozdnatimi hribi. Jeseni, ko dolgo dežuje, se po njem razlije jezero, veliko kot mesto. Pomladi ga napolni še taljenje snega. Maja ali junija pa voda izgine, kot bi se pogreznila v zemljo, in kjer so pred kratkim plavale ribe, raste trava. Temu jezeru pravimo Cerkniško. O njem je pred dva tisoč leti pisal že grški zemljepisec Strabon.

1

Ljudje iz vasi ob jezeru so živeli z njim. Ko je bilo polno, so se z drevaki, čolni iz enega samega izdolbenega debla, odpeljali lovit ščuke, linje, menke in postrvi. Lovili so tudi divje race. Ko je voda odtekla, so na dnu kosili seno in želi. Pisci so pravili, da se na istem kraju v enem letu lahko ribari, lovi in žanje.

2

Kam pa gre vsa ta voda? In od kod se vrne? Tega ni vedel nihče. V dnu jezera so zevale luknje in jame, ki so požirale vodo. Kadar je nad Slivnico zagrmelo, so si ljudje pripovedovali, da tam zgoraj čarovnice kuhajo nevihte. Kar je bilo pod zemljo, pa je ostalo skrito v temi.

3

V gradu Bogenšperk je živel plemič Janez Vajkard Valvasor. Bil je neznansko radoveden. Prepotoval je vso Kranjsko, risal gradove in vasi, se plazil v jame in si zapisoval vse, kar so mu ljudje povedali. Najbolj pa mu ni dalo miru Cerkniško jezero. »Čudež je to,« je mrmral, »in vsak čudež ima svoj vzrok.«

4

Zato je Valvasor znova in znova prihajal k jezeru. Gledal je, kako se gladina niža in kako voda v vrtincih izginja v luknje na dnu. Ribiči so mu pokazali, kateri požiralniki komu pripadajo, saj je imel vsak svojo pravico do ribolova. »Kam teče?« je vprašal starega ribiča. »Pod zemljo, gospod,« je pokimal ta. »Kam naprej, ve samo Bog.«

5

Valvasor je dolgo premišljeval. Pod jezerom, je sklenil, morajo biti skrite jame, med seboj povezane z rovi. Ko se podzemne jame napolnijo, voda bruhne skozi luknje navzgor in polje postane jezero. Ko se izpraznijo, ga povlečejo za seboj v globino. Vse to je narisal in zapisal, korak za korakom.

6

Daleč na severu, v Londonu, se je zbirala Kraljeva družba, sloviti krog učenjakov, ki so raziskovali vse čudeže sveta. Njim je Valvasor 17. novembra 1687 napisal dolgo pismo. Opisal jim je jezero, ki prihaja in odhaja, luknje na dnu, ribe in drevake ter svojo razlago. Pismo je zapečatil in ga poslal na dolgo pot.

7

Bil je 14. december 1687. V Londonu so učenjaki v svojih lasuljah sedli k dolgi mizi in nekdo je začel na glas brati Valvasorjevo pismo. Brali so in brali, a jezero se kar ni in ni končalo. Ostanek so morali prihraniti za naslednjo sejo. Še isti dan so Valvasorja sprejeli medse. Postal je član Kraljeve družbe.

8

Pismo so natisnili v njihovi slavni reviji in o Cerkniškem jezeru so brali učenjaki po vsej Evropi. Dve leti pozneje, leta 1689, je Valvasor izdal svojo veliko knjigo Slava vojvodine Kranjske. V njej je jezeru namenil dolga poglavja in slike. Prvi je opisal tudi drevak, čoln, ki so ga ob jezeru dolbli iz enega samega debla.

9

Danes vemo še več. Voda iz jezera teče pod zemljo na več strani. Del se pokaže v Rakovem Škocjanu, steče skozi Planinsko jamo in pride na dan kot Unica. Najdaljša pot pa jo pripelje vse do izvirov pri Bistri, kjer se rodi Ljubljanica. Kakšno leto jezero kljub temu ostane suho, kot leta 1834, ko vode ni bilo več kot leto dni.

10

Jezero pa še vedno prihaja in odhaja, kot je v Valvasorjevih časih. Poleti po njegovem dnu zvečer brenčijo čebele in diši seno. Potem pridejo jesenski dežji. Najprej se zasvetijo luže, nato potoki, in nekega jutra je spet tu široka voda. Nad njo se v jati spustijo divje race, iz trstičja pa se odrine drevak.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →