Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti

Predjamski grad v skali

Legenda o vitezu Erazmu

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Predjamski grad blizu Postojne je sezidan v ustje jame sredi visoke navpične stene. Po legendi je v njem v 15. stoletju živel vitez Erazem Predjamski, ki je na cesarskem dvoru v dvoboju ubil maršala in se pred jezo cesarja Friderika III. umaknil domov. Cesarska vojska pod vodstvom tržaškega poveljnika Ravbarja je grad oblegala več kot leto dni (1483–1484), Erazem pa je skozi skrivni rov v jami dobival hrano in oblegovalce zasmehoval s svežimi češnjami. Izdal ga je služabnik, ki je z lučjo pokazal, kdaj je vitez na stranišču, najšibkejšem delu obzidja, in tam ga je zadela topovska krogla. Današnji grad so pred jamo pozidali leta 1570.

Zbirke: Slovenske znamenitosti

Blizu Postojne se dviga visoka siva stena, strma kot zid do neba. Sredi nje zeva temno žrelo jame in vanj so ljudje pred davnimi časi sezidali grad. Od daleč je videti, kot bi ga nekdo z velikansko roko vtisnil v skalo. Pred več kot petsto leti je v njem živel vitez, ki so mu po gradu rekli Erazem Predjamski.

1

Erazem je bil pogumen in vesel vitez. Rad je jahal, se šalil in zvesto stal ob strani prijateljem. Nekoč pa je na cesarskem dvoru mogočni maršal grdo govoril o njegovem pokojnem prijatelju. Erazmu je zavrela kri. Potegnila sta meča, in ko je bilo dvoboja konec, je maršal ležal na tleh. Cesar Friderik je od jeze udaril po mizi: »Primite ga!«

2

Erazem je pognal konja in jezdil dan in noč, vse do domače Predjame. Za njim so z ropotom zaloputnila težka vrata. Kmalu je po dolini prikorakala cesarska vojska. Vodil jo je tržaški poveljnik Ravbar. Vojaki so pod steno postavili šotore in naravnali topove. »Ta grad je trd oreh,« je zamrmral Ravbar, »a lakota odpre vsaka vrata.«

3

Bila je jesen leta 1483. Vojaki so zastražili vse poti, da v grad ne bi prišel niti hlebec kruha. Čakali so tedne, potem mesece. Prišla je zima in pod skalo so se kadili njihovi ognji. »Kmalu bo lačen,« so si šepetali, ko so si greli roke. »Kmalu bo z obzidja mahal z belo ruto.« A z obzidja jih je vsak dan pozdravljal isti vesel obraz.

4

Erazem je namreč poznal skrivnost, ki je vojaki niso. Za gradom se je jama nadaljevala globoko v hrib, z ozkimi rovi, s kapniki in podzemnimi potoki, po katerih so tiho letali netopirji. Eden od rovov je pripeljal ven na drugi strani hriba, daleč od šotorov. Tam so ga vsako noč čakali zvesti ljudje iz bližnjih vasi.

5

Ko je padla tema, so se v rovu prižgale bakle. Erazmovi možje so se plazili skozi ozke prehode in vlekli v grad vreče moke, kolute sira, meso in sode vina. Vaščani so jim prek skal podajali košare, polne jajc in jabolk. Zjutraj so bile kašče spet polne. Medtem ko so vojaki pod steno štedili s suhim kruhom, so v gradu pekli vroče hlebce.

6

Spomladi so onkraj hriba dozorele češnje. Nekega jutra je Erazem stopil na obzidje s polno košaro v rokah. »Dobro jutro, Ravbar!« je zaklical v dolino. »Ste lačni? Pošiljam vam nekaj svežega!« In po vojakih je zadeževalo rdeče sadje. Vojaki so lovili češnje v čelade in kar zijali. Od kod ima oblegani vitez sredi obleganja češnje?

7

Ravbar je od jeze kar pihal. Obleganje je trajalo že vse leto, topovske krogle pa so se odbijale od skale kakor bob od stene. Zato si je izmislil zvijačo. Skrivaj je poslal sporočilo enemu od Erazmovih služabnikov in mu obljubil mošnjo zlatnikov, če mu pomaga. Služabnik je dolgo okleval in se oziral čez ramo. Potem je pokimal.

8

V gradu je bil en sam prostor, kjer je bil zid tanek: majhna kamrica na robu obzidja, nad samim prepadom. Tja je moral vsak, tudi vitez, saj je bilo to grajsko stranišče. Služabnik je Ravbarju skrivaj sporočil: ko bo gospod tam, bo v oknu prižgal svetilko. Tisto noč pod steno ni nihče spal. Vojaki so čepeli ob topu in strmeli v temno skalo.

9

In res: visoko v steni je zasvetila drobna lučka. »Zdaj!« je zagrmel Ravbar. Top je bobnel, da se je stresla vsa dolina. Krogla je priletela naravnost v tanko steno kamrice in ta se je s truščem sesula v prepad. Prav takrat je bil v njej Erazem. Hrabri vitez, ki ga niso premagali ne lakota ne zima ne cesarska vojska, se ni nikoli več vrnil na obzidje.

10

Bilo je leta 1484, več kot leto dni po začetku obleganja. Erazmove ljudi so pustili oditi domov. Viteza so pokopali ob cerkvici pod gradom in po izročilu je dekle, ki ga je imelo rado, na njegov grob posadilo lipo. Ljudje v dolini pa so si še dolgo pripovedovali o vitezu, ki je lačno vojsko pod svojim gradom gostil s češnjami.

11

Grad, ki ga vidimo danes, so pred staro jamo pozidali skoraj sto let pozneje. Za njegovimi zidovi pa je jama še vedno tu, z Erazmovim rovom vred. Pozimi jo zaprejo, da netopirji v miru prespijo zimo. Poleti pa pod skalo spet zaigrajo trobente, zaplapolajo zastave in vitezi v oklepih pojezdijo na turnir v spomin na viteza Erazma.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Ljudsko izročilo

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →