Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske pripovedke

Ajdovska deklica na Prisanku

Ljudska pripovedka iz Trente

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Ajdovska deklica je ljudska pripovedka iz Trente. Velikanka, ajdovska deklica, je živela pod steno Prisanka (Prisojnika), popotnikom kazala pot čez zasneženi Vršič, ti pa so ji v zahvalo puščali hrano. Bila je tudi sojenica: novorojenemu dečku v Trenti je napovedala, da bo postal lovec in ustrelil Zlatoroga. Njene sestre ajdovke so jo zato prekolnile, in ko se je vrnila pod Prisank, se je spremenila v kamen. Njen obraz je v severni steni Prisanka še danes videti s ceste čez Vršič.

Zbirke: Slovenske pripovedke · Slovenske znamenitosti

Nekoč, ko so po gorah še hodili ajdi, velikani iz davnih časov, je pod strmimi stenami Prisanka živela ajdovska deklica. Bila je visoka kakor smreka in lepa kakor jutro, lasje pa so ji v dolgih rjavih valovih padali do kolen. Ko je stopala čez melišča, so ji ovce segale komaj do gležnjev. A nikogar ni bilo strah, kajti deklica je imela dobro srce.

1

Čez gore je vodila pot čez Vršič, iz Kranjske gore dol v Trento. Pozimi jo je zametel sneg, in kdor jo je ubral v megli, je kmalu izgubil sled. Takrat se je iz belega meteža prikazala ajdovska deklica. Popotnika je prijela za roko, ga z dolgimi koraki prevedla skozi zamete in ga postavila na varno, na pot, ki je vodila v dolino.

2

Ljudje so ji bili hvaležni. Kdor je šel mimo, je pod steno Prisanka pustil hlebec kruha, kos sira ali vrč mleka. »Za našo deklico,« so govorili pastirji in se ozirali v skale. Zato ajdovska deklica ni bila nikoli ne lačna ne žejna. Zvečer je sedla na rob stene, jedla kruh, ki so ji ga prinesli, in gledala dol, kjer so se v Trenti prižigale luči.

3

Ajdovska deklica pa je imela še eno skrivnost. Bila je sojenica. Ponoči je kakor sapica prihajala do zibelk novorojenih otrok in jim šepetala, kaj jih čaka v življenju. Tega ni smel slišati nihče. Tudi njene sestre, druge ajdovke, so bile sojenice, in vse skupaj so čuvale belega gamsa Zlatoroga, ki je imel rogove iz čistega zlata.

4

Zlatoroga ni mogla raniti nobena puščica in nobena krogla. Kjer mu je kdaj kanila kaplja krvi, je iz skal pognala rdeča triglavska roža, ki je zdravila vsako bolezen. Njegovi zlati rogovi pa so bili ključ do zaklada pod goro Bogatin. Ajdovke so ga imele rade kakor svoje oko. Dokler bo Zlatorog skakal po gorah, so verjele, bodo gore srečne.

5

Neke noči se je v Trenti, v leseni pastirski koči ob reki, rodil deček. Mati ga je povila, ga zavila v platnene plenice in ga položila v zibelko ob ognjišču. Potem je od utrujenosti zaspala. Zunaj je šumela Soča in nad gorami je visela polna luna. Takrat se je od Prisanka skozi temo spustila ajdovska deklica, tiho, da še pes ni zalajal.

6

Sklonila se je skozi okno, nad zibelko. Deček jo je pogledal z velikimi očmi. »Lovec boš,« mu je zašepetala, »najboljši lovec v Trenti. Ustrelil boš Zlatoroga in z njegovimi zlatimi rogovi dobil veliko bogastvo.« Otrok se je v spanju nasmehnil. Mati se ni zbudila. Ajdovska deklica pa se je vzravnala in odšla nazaj proti gori.

7

A nočni veter je njene besede odnesel visoko v gore, prav do ušes njenih sester. Ajdovke so prebledele. Lovec bo ustrelil njihovega Zlatoroga! In sestra je to izdala, kot da ni nič! »Izdala si skrivnost gora!« so zakričale v temo. Od jeze so ji izrekle kletev: kakor hitro se vrne pod Prisank, naj se spremeni v kamen.

8

Ajdovska deklica ni vedela ničesar. S težkimi koraki je hodila čez travnike nazaj pod svojo goro. Ko je zagledala domače stene, je sedla in se naslonila na skalo, da bi se odpočila. Takrat so ji noge postale težke kakor kamen. Lasje so ji otrdeli, roke so se zlile s steno. Ko je prvi žarek sonca obsijal Prisank, je bila deklica že del gore.

9

Še danes se cesta čez Vršič vije v ovinkih navkreber, med macesni in skalami. Kdor se ustavi pri Poštarskem domu in pogleda proti severni steni Prisanka, jo lahko zagleda: v skali je velik dekliški obraz, z ravnim nosom in mirnimi usti. Ajdovska deklica še vedno gleda dol proti Trenti, kjer se zvečer prižigajo luči.

10

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Ljudsko izročilo

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →