Poučna slikanica · Klasične pravljice
Repa velikanka
Ruska ljudska pravljica
- Avtor: Ljudsko izročilo
- 9 strani
- 3 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Repa velikanka je ruska ljudska pravljica, ki jo je zapisal Aleksander Afanasjev, najbolj znana pa je v podobi iz berila Konstantina Ušinskega iz leta 1864. Dedek posadi repo, ki zraste tako velika, da je sam ne more izpuliti. Na pomoč pokliče babico, babica vnukinjo, vnukinja psičko Žučko, Žučka mačko, mačka pa miško. Vsi se primejo drug za drugega in vlečejo, in šele ko se jim pridruži še najmanjša, miška, repo končno izpulijo.
Zbirke: Klasične pravljice · Smešne zgodbe · Hrana in vrt
Spomladi je dedek prekopal vrt za hišo in v toplo zemljo posejal repo. Zemljo je lepo pogladil z dlanjo, jo zalil iz vedra in se sklonil nad gredo. »Rasti, repa, sladka! Rasti, repa, močna!« je zašepetal. Potem se je vrnil v hišo, kjer je babica ravno pekla kruh, in čakal.
1In repa je rasla. Rasla je ves maj in ves junij, rasla je v dežju in v soncu. Listje je bilo kmalu kakor grm in sama repa je bila debela kot sod. Iz zemlje je kukala bela in vijoličasta, gladka in svetla. Ko je prišla jesen, je zrasla tako, da je dedek ni mogel objeti z rokami. Prava repa velikanka!
2»Zdaj pa je čas, da jo izpulim,« je dedek pomencal roke. Prijel je repo za liste in potegnil. Vleče in vleče, izvleči pa je ne more. Pljunil si je v dlani, se uprl z nogami in potegnil še enkrat. Repa se ni niti zganila. Dedek je obrisal pot s čela in zaklical proti hiši: »Babica! Pridi mi pomagat!«
3Babica je pritekla iz hiše, si obrisala roke v predpasnik in prijela dedka okoli pasu. Babica za dedka, dedek za repo. Vlečeta in vlečeta, izvleči pa je ne moreta. »Ti presneta repa!« je zastokala babica. Ozrla se je naokrog in zagledala vnukinjo, ki se je igrala na pragu. »Vnukinja! Hitro, pomagaj nama!«
4Vnukinja je spustila punčko iz cunj in pritekla. Prijela je babico za predpasnik. Vnukinja za babico, babica za dedka, dedek za repo. Vlečejo in vlečejo, izvleči pa je ne morejo. Vnukinja je napihnila lica in zaklicala čez dvorišče: »Žučka! Žučka, pridi sem!« Izpod klopi je skočila mala črna psička.
5Žučka je zagrabila vnukinjo za krilo. Žučka za vnukinjo, vnukinja za babico, babica za dedka, dedek za repo. Vlečejo in vlečejo, izvleči pa je ne morejo. Žučka je zalajala, kolikor je mogla: »Hov! Hov!« Na plotu se je pretegnila mačka in odprla eno oko. Kaj je ta hrup? Žučka jo je poklicala na pomoč.
6Mačka je lenobno skočila s plota in prijela Žučko za rep. Mačka za Žučko, Žučka za vnukinjo, vnukinja za babico, babica za dedka, dedek za repo. Vlečejo in vlečejo, izvleči pa je ne morejo. Repa je sedela v zemlji, kakor da bi jo kdo prikoval. Takrat je mačka zamijavkala: »Miška! Kje si, miška?«
7Iz luknje pod kaščo je pokukala drobna siva miška. Pritekla je, kolikor so jo nesle nožice, in prijela mačko za rep. Miška za mačko, mačka za Žučko, Žučka za vnukinjo, vnukinja za babico, babica za dedka, dedek za repo. »Zdaj pa vsi skupaj!« je zaklical dedek. »Ena, dve, tri!« Vlečejo in vlečejo …
8… in bum! Repa je zaškripala, zemlja je počila in velikanka je skočila iz grede. Vsi so se prekucnili drug čez drugega: dedek na babico, babica na vnukinjo, vnukinja na Žučko, Žučka na mačko, mačka na miško. Ko so se pobrali, so se smejali, da so jim tekle solze. Sredi vrta pa je ležala repa, debela, bela in sladka.
9Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.