Pravljica · Domače branje
Deseti brat
Obnova prvega slovenskega romana Josipa Jurčiča
- Avtor: Josip Jurčič
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Deseti brat je prvi slovenski roman, ki ga je Josip Jurčič izdal leta 1866. Študent Lovre Kvas pride za domačega učitelja na grad Slemenice in se zaljubi v graščakovo hčer Manico, ki naj bi se poročila z Marijanom, sinom skrivnostnega soseda Piškava s Poleska. Potepuh Martinek Spak, ki mu pravijo deseti brat, je Piškavov nezakonski sin; v nočnem spopadu z Marijanom je smrtno ranjen in Lovretu pred smrtjo razkrije, da je Piškav v resnici doktor Kaves, Lovretov stric. Lovreta sprva dolžijo, da je napadel Marijana, Piškav pa sinu v pismu prizna svojo preteklost in odjaha na tuje, da bi si vzel življenje. Lovre na Dunaju doktorira, po Piškavovi zadnji volji dobi Polesek in se poroči z Manico, desetemu bratu pa postavita kamnit spomenik.
Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke
Lovre Kvas je v Ljubljani pravkar dokončal šole. Mati bi ga rada videla v duhovniški halji, on pa je hrepenel po visokih šolah v daljnih mestih. Ker mu doma niso hoteli več pomagati, se je odločil, da si bo sam prislužil denar. Na gradu Slemenice na Dolenjskem je graščak Benjamin iskal učitelja za svojega malega sina. Tja je Lovre krenil z veliko usnjato torbo.
1Do Slemenic ni bilo voza, zato mu je krčmar Peharček posodil starega, suhega konja. Lovre še nikoli ni sedel v sedlu. Medtem ko se je nerodno zibal čez polja, se je stemnilo. Tedaj se je iz mesečine prikazal čuden mož. Hodil je bos, čevlje je nosil obešene čez ramo, na glavi pa je imel širok rjav klobuk. Brez besede je prijel konja za uzdo in ga peljal naprej.
2Mož se je pisal Martinek Spak, ljudje pa so mu rekli deseti brat. Stari so verjeli, da mora deseti sin iste matere od doma in po svetu. Tak popotnik je hodil od hiše do hiše, vedel je za skrite zaklade, pel pesmi in pripovedoval pravljice, zato so mu povsod dali jesti in prenočišče. Martinek se je vso pot šalil, a Lovre je opazil, kako ostro ga ogleduje izpod košatih obrvi.
3Na Slemenicah so Lovreta lepo sprejeli. Za mizo so sedeli gospod Benjamin, njegova žena, mali sin in hči Manica, pa še Marijan, sin starega gospoda Piškava, ki je imel gradič Polesek le četrt ure od tod. Vsi so pričakovali, da bo Manica nekoč Marijanova žena. Lovre je s svojim učencem odprl knjige in zdelo se mu je, da bo tu srečen.
4Spodaj v vasi so se ob večerih zbirali možje pri Obrščaku v krčmi. Najglasnejši je bil Krjavelj, ki je vsakomur razlagal, kako je kot vojak na morju presekal hudiča na dva kosa. Tudi deseti brat je zahajal tja in z vsemi se je smejal. Kadar pa je srečal starega Piškava, mu je obraz potemnel in zbadal ga je, kjer ga je mogel. Nihče ni vedel, zakaj.
5Nad gradom je stala stara razvalina in pod njo klopca pod orehom. Tam je Lovre rad bral, včasih pa je prišla tudi Manica. Pogovarjala sta se o knjigah in o daljnem svetu, dokler nista vedela, da se imata rada. »Marijanu nisem nikoli ničesar obljubila,« mu je zašepetala. A Lovre je bil reven učitelj in srce mu je bilo hkrati lahko in težko.
6Marijan je kmalu odkril skrivnost. Neko noč je pri Skalah stopil pred Lovreta. »V enem tednu izgini od tod,« je zagrozil. Lovre se ni dal izzvati. Mirno mu je odgovoril, mu voščil lahko noč in odšel, puško pa je pozabil ob kamnu. Marijan jo je od jeze zalučal v grmovje. Tedaj se je iz teme oglasil glasen, poreden smeh. Za njim je stal deseti brat.
7Martinek se je Marijanu posmehoval, dokler ga ta ni mahnil s puško. Deseti brat pa je bil močnejši, kot je bilo videti. Zgrabil ga je in ga stresel kakor vrečo. Marijan se je iztrgal in napel puško. Martinek je skočil k njemu, puška se je sprožila in krogla ga je ranila. Še je zamahnil s kopitom po Marijanu, ta pa je omahnil v travo. Ranjeni Martinek se je počasi odvlekel v noč.
8Proti jutru se je mimo opotekal stric Dolef, ki se je vračal iz krčme, in našel Marijana brez zavesti. Stekel je na Polesek. Stari Piškav, ki se sicer ni menil za nikogar, je prebledel kakor zid. Sam je sinu obvezal glavo in noč in dan sedel ob njegovi postelji. Med Skalami pa so našli Lovretovo puško. »Učitelj je to storil,« so govorili ljudje.
9Martinek je ležal v Krjavljevi koči in poslal po Lovreta. Bil je bled in komaj je govoril. »Piškav se v resnici imenuje doktor Peter Kaves,« je zašepetal. »Moja mati ga je imela rada, on pa jo je zapustil. Jaz sem njegov sin. In ker je on tvoj stric, sva midva bratranca.« Zakašljal je in prosil: »Pozvedi, ali sem Marijana hudo poškodoval. V jezi se je zgodilo.«
10Na Slemenice je prišel sodnik, da bi Lovreta odpeljal. Tedaj je Manica pred vsemi stopila k njemu. »Verjamem ti,« je vzkliknila. »Pojdi in se opraviči. Naj ves svet ve: ti ali nobeden!« Tisto noč pa je na vrata Krjavljeve koče potrkal mož v črnem plašču. Krjavelj je mislil, da je prišel sam hudič, in ga je škropil z blagoslovljeno vodo. Bil je stari Piškav, ki je prišel k svojemu sinu.
11Deseti brat je kmalu umrl za svojo rano. Stari Piškav pa je sinu Marijanu napisal pismo in mu razkril vso resnico: ko ga bo bral, očeta ne bo več. Še tisto noč je s pištolo v žepu odjahal na tuje, da bi si tam vzel življenje. Lovre je šel na Dunaj in se čez štiri leta vrnil kot doktor. Po očetovi zadnji volji mu je Marijan prepustil Polesek in Lovre se je poročil z Manico. Na Martinkov grob sta postavila kamen z napisom: deseti brat.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.