Knjigice

Pravljica · Domače branje

Tolovaj Mataj

Pravljica o mladem mašniku in zelenem pismu

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Tolovaj Mataj je pravljica Frana Milčinskega iz zbirke Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917). Kmet Jernač zaide v močvirje in mu zeleni mož pomaga v zameno za to, kar ima doma, pa ne ve, da ima: doma se mu je rodil sin. Sin postane mašnik in gre v pekel po pismo; na poti prenoči pri tolovaju Mataju, ki ga prosi, naj izve, kakšna postelja ga čaka. Zeleni vrag pismo vrne šele, ko mu zagrozijo z Matajevo posteljo, Mataj pa zasadi svoj bet v pusta tla in se kesa. Čez devet let iz beta zraste jablana, ob izpovedi za vsak greh pade eno jabolko, zadnje, ko Mataj prizna, da je ubil lastno mater; bela golobica, njegova mati, nato njegov pepel odnese v nebesa.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke

Kmet Jernač je na sejmu dobro prodal voleta. Od veselja si je privoščil polič vina, pa še drugega in tretjega. Ko se je vračal domov, sta ga zajela mrak in megla. Zašel je s poti in zagazil v močvirje. Bolj ko je stopal, globlje se je pogrezal. Ni mogel ne naprej ne nazaj in je ves obupan klical na pomoč, naj ga kdo reši.

1

Tedaj se je za njim oglasil glas: »Kaj mi daš, pa ti pomagam?« »Kaj pa hočeš?« je vprašal Jernač. »Daj mi, kar imaš doma, pa sam ne veš, da imaš.« Kmet si je mislil, da to ne more biti nič vrednega, in je obljubil. Pred njim je stal mož v zelenem svitu, s pismom in peresom. Jernač je moral obljubo podpisati s kapljico lastne krvi.

2

Zeleni mož ga je z lahko roko prenesel na trdno cesto in izginil v temi. Doma pa je Jernač prebledel. V zibelki je spalo drobno dete, sinček, ki se mu je rodil, ko ga ni bilo doma. Bolna žena je izvlekla iz njega resnico. »Rodnega sinčka si prodal hudiču!« je zajokala. Jokala je vso noč, ob jutranji zvezdi pa je za vedno zatisnila oči.

3

Leta so tekla in sinček je rasel. Nekoč je opazil nekaj čudnega: kadar mu je oče rezal kruh, se je vsakokrat zjokal. Spraševal ga je zakaj, oče pa mu ni hotel povedati. Rad je imel sina, zato ga je poslal v šole, da bi ga izučili za mašnika. Morda ga bo tako rešil iz pekla. Sin se je izšolal in zapel novo mašo, oče pa je še kar točil solze.

4

Nekega dne sta šla oče in sin v hrastov gozd. Sin je zasadil sekiro globoko v panj in poklical: »Oče, poglejte, nekaj je v panju!« Oče je segel v razpoko, sin je izdrl sekiro in panj je očetu priščipnil prste. »Povejte, zakaj se jočete nad kruhom!« Tedaj je oče izdal resnico. Sin ga je rešil in ga potolažil: »Grem po pismo, pa če je sredi pekla.«

5

Vzel je kadilo in blagoslovljeno vodo in šel. Hodil je devet dolgih mesecev. Prišel je v deželo, kjer trava ne zeleni, žito ne rodi, zvonovi ne zvonijo in petelini ne pojejo. Tam je stala samotna hiša, vsa pokrita z mrtvaškimi glavami. Starka ob ognjišču je zaklicala: »Beži! Tu gospodari tolovaj Mataj. Devetindevetdeset ljudi je že ubil, sto pa jih mora biti. Gorje ti, če te zaloti!«

6

Starka ga je skrila pod veliko posteljo in nanj poveznila korito. Kmalu je prilomastil Mataj in zavpil: »Diši mi, diši krščena kri!« Z betom je dregal po kotih in našel mašnika. »Na strehi imam devetindevetdeset glav, tvoja bo stota!« »Ne dotikaj se me,« je mirno dejal mašnik. »Prodan sem in grem pred pekel.« Mataj se je zakrohotal: »Če je tvoja duša v peklu, kje bo šele moja! Vprašaj tam, kakšno posteljo pripravljajo zame.«

7

Zjutraj je mašnik prispel do pekla. Vrata je pokadil s kadilom in pokropil z blagoslovljeno vodo. Zagrmelo je, vrata so se odprla in vragov se je vsulo kakor listja in trave. Ko so ga zavrnili, je kadil in kropil, dokler ni prišel sam Lucifer. Bil je tako star, da je imel trepalnice podprte z železnimi drogovi. »Dajte mu pismo,« je zarenčal, »da nas ne bo dušil s kadilom!«

8

Zeleni vrag pa je trmasto zavpil: »Ne dam pa ne dam!« Vrgli so ga v kotel vrelega olja, posadili so ga na žareč stol, a se ni uklonil. Tedaj je Lucifer ukazal: »Vrzite ga na posteljo tolovaja Mataja!« Ta postelja je bila nabita z britvami, kosami in železnimi žeblji in polita z vrelim žveplom. Ko je zeleni vrag to slišal, je zatulil od groze in pismo takoj vrnil.

9

Na poti domov se je mašnik spet ustavil pri Mataju. Tolovaj je za mizo glodal pečenega vola. »No, kaj si videl v peklu?« se je zarežal. Ko pa je slišal za posteljo z britvami, ki se je je zbal celo vrag, je prebledel. »Gorje mi! Kaj naj storim?« Mašnik je molil, potem pa velel: »Zasadi bet v pusta tla, poklekni ob njem in se kesaj. Če obrodi, ti je božja milost blizu.«

10

Minilo je devet let. Mašnika je pot pripeljala na kamnito planoto, kjer je sredi pustote rasla ena sama košata jablana. Na veji je sedela bela golobica. Mašnik je utrgal jabolko in ugriznil vanj, iz njega pa se je pocedila rdeča kri. Tedaj je spoznal, da je jablana Matajev bet, ki je ozelenel in obrodil. Pod drevesom je klečal Mataj. Kolena so mu bila vrasla v zemljo, po ramenih mu je rasel mah, po rokah drobna trava.

11

Mašnik ga je izpovedal. Za vsak greh je z drevesa padlo eno jabolko, dokler ni ostalo le še zadnje. Mataj je sklonil glavo do tal: »Na strehi moje hiše stoji bela glava. To je glava moje matere, ki sem jo ubil.« Padlo je zadnje jabolko. Golobica mu je sedla na ramo: »Jaz sem tvoja mati. Moje telo trohni v črni zemlji, moja glava stoji na tvoji strehi.« Mataj si je potrkal na prsi in se razsul v pepel. Golobica ga je zgrebla in odnesla v nebesa.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Fran Milčinski

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →