Knjigice

Pravljica · Domače branje

Ciciban in mehurčki

Cicibanov dan po pesmih Otona Župančiča

  • Avtor: Oton Župančič
  • 12 strani
  • 5 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Ciciban in še kaj je pesniška zbirka Otona Župančiča, ki je izšla leta 1915, pozneje pa pod naslovom Ciciban; Župančič je umrl leta 1949. Ciciban je razigran deček, ki ga ptička pozdravlja vsako jutro, a ga, ko se ne umije, pokliče Cicifuj; čebelici dokaže, da ne laže, iz lonca milnice pa kot čarovnik razdeli mehurčke sonce, luno in zemljo Bogu, mami in očku. V zbirki so še pesmi o zvonovih, vrabcih in strašilu, žabah, ki čakajo dež, očetovi uri, v kateri kovački kujejo čas, in uspavanke. Knjiga se konča s pesmijo Ciciban zaspi, v kateri ga pod jablano pokrije cvetoča veja.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke

Jutro je, v zvoniku nad vasjo se zganejo zvonovi. Prvi zvoni dan. Trka na vsa okna in budi zaspance, kar jih je v vasi. Drugi obljublja sonce, en koš za polje in enega za hišo. Tretji bo zapel zvečer in pripeljal domov vsakogar, ki je zašel s poti. Ciciban odpre oči. Sonce mu že poskakuje po odeji.

1

Ciciban steče v zeleni dan. V goščavi ga čaka ptičica znanka, ki ga vsako jutro lepo pozdravi: »Ciciban, Ciciban, dober dan!« Danes pa ptička poje nekaj drugega in po vsej dobravi odmeva: Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj! Ciciban se začudi. Zakaj neki? Potem pogleda svoje roke in se domisli. Seveda, danes se še ni umil!

2

Čez travnik se vije bister potoček in se pretaka čez kremenčke. Ciciban počepne na breg, zajame mrzlo vodo in se umije, roke, obraz in še ušesa za povrh. Kapljice se mu bleščijo na trepalnicah. In glej: ptička na veji spet zapoje po starem. Spet je Ciciban, nič več Cicifuj. Ciciban se ji zasmeje in ji pomaha z mokro roko.

3

Z neba prileti čebelica, nižje in nižje, vse do Cicibana. »Kam pa letiš?« jo vpraša Ciciban. »Kje je tisti Ciciban, ki vedno razgraja in nagaja mamici?« zabrenči čebelica. »Pičila bi ga!« Ciciban se dela, kakor da govorita o nekom drugem. »Če bi Ciciban jokal, bi z njim jokala tudi mama. In če si strga hlačke, mu jih mama zašije.«

4

Čebelica se zmede. Saj sploh ne ve več, kaj je hotela in zakaj je prišla. »Kar Cicibana vprašaj,« ji svetuje Ciciban, »on ti bo povedal po pravici. Ciciban ne laže.« »Če ne laže, je pa dober fant,« se razveseli čebelica. »Naj kar skače in lomi, samo da ne laže!« Pa odbrenči više in više, Ciciban pa gleda za njo.

5

Za vasjo zori proso. Sredi njive stoji strašilo v strganem plašču, z metlo v roki. Vrabci se mu kar smejijo: »Čiv, čiv, dolgo bom živ, živ, žav, ostal bom zdrav. Tri vreče prosa sredi njive!« Pa naj se kmet huduje. Kriv je sam, ker je kratkoviden, so prepričani vrabci, in ker strašilo drži metlo, pa ne zna pomesti.

6

Popoldne pa se Ciciban kujava in cmeri, za dve mili Jeri. Kaj zdaj? Hitro po meh za smeh! Vlečejo ga po vseh kotih, mečejo ga ob tla, ob strop, ob steno, hop, hop, hop! Meh se napenja in napenja. Pok! se meh razpoči in smeh skoči iz njega. In Ciciban se smeje, da se mu solze kar same posušijo.

7

Na pragu stoji lonec milnice. Danes je Ciciban čarovnik! »Coper, coper, hudi čar, vsakemu iz lonca dar!« Prvi mehurček je sonce, za Boga. Drugi je luna, za mamo, ki vsako noč bedi nad njim. Tretji je zemlja, za očka, ki jo bo preoral in posejal. Mehurčki se vrtijo brez koleščkov, letijo brez peresc in počijo brez poka.

8

V mlaki za hišo pa so žabe v skrbeh. »Rega, rega, hudo bo,« tarnajo, »sonce sije do dna, kaj bo z nami?« »Kum, kum, le pogum,« jih tolaži najstarejša, »z juga sem slišala šum.« In res: »Kvak, kvak, glejte oblak!« Prihaja cel voz sivih oblakov in vsak nosi vedro vode. Kmalu bo vse polno mlak.

9

Zvečer sedi Ciciban očku v naročju. »Očka, kaj pa je v tej zlati igrački, ki ves čas tiho tolče?« Očka mu pove, da so v uri drobni kovački, ki kujejo čas: dneve, tedne in leta. »Sinko, kar skloni uho k uri.« Ciciban prisluhne. Res! Drobno kakor ptički na veji pojejo kovački njegovo ime.

10

Ko se zunaj stemni, se nad vasjo prižge rimska cesta. Po njej gresta dva božja krilatca, z roko v roki, tiho in previdno, da ne bi zaškripal zlati pesek. Otrok mora spati. Mama sede k postelji in poje. Ne ptičja perot, ne vitko veslo, ne rožmarin ne prinese sinku spanca. Samo mamina pesmica: aja tuta, nana nina.

11

Ciciban je zaspan. Dajte mu blazino iz mehkega mahu in odejo iz jablanove veje. Z gore zapiha veter in zaziblje jablano. Veja se skloni, pokrije Cicibana z listjem in ga posuje s cvetjem. Ciciban zaspi. Nad njim se tiho ziblje jablana, v vasi pa zadnji zvon zvoni vse, ki so še na poti, lepo domov.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →