Knjigice

Pravljica · Domače branje

Cvetje v jeseni

Obnova povesti Ivana Tavčarja o Janezu in Meti

  • Avtor: Ivan Tavčar
  • 12 strani
  • 5 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Cvetje v jeseni je povest Ivana Tavčarja, ki je izšla leta 1917 v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Emil Leon. Ljubljanski odvetnik Janez, star osemintrideset let in utrujen od mestnega življenja, gre po zdravnikovem nasvetu na Jelovo brdo pod Blegošem k bratrancu Boštjanu Presečniku in njegovi ženi Barbi. Tam se zaljubi v njuno sedemnajstletno hčer Meto, s katero gresta na shod na Goro in na Blegoš, a dolgo okleva, ker se mu zdi prestar zanjo. Jeseni kupi Mlačanovo kmetijo, starša privolita in Meta od sreče sprejme njegovo snubitev, a ji ob tem odpove bolno srce in umre v njegovem objemu. Janez se nikoli ne oženi in se vsako leto vrača na Jelovo brdo, kjer se Barbi pozneje rodi sin, ki je podoben Meti.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke

Janez je bil ljubljanski odvetnik, star osemintrideset let, in življenje se mu je zdelo dolgočasno. Neki dan ga je zdravnik ustavil na ulici. »Vraga si bolan!« je zarohnel. »Sedi samo za pisalno mizo in preveč ješ. Zdaj, ko se kosi otava, pojdi v hribe! Pridruži se koscem!« Tisti večer je Janez spet prebral pismo, ki mu ga je poslal bratranec Boštjan z Jelovega brda.

1

»Več kot pet let te ni bilo pri nas,« je pisal Boštjan s krivimi, velikimi črkami. »Tudi Barba že težko čaka. In Meta se je razrastla, da je skoraj ne boš spoznal.« Jelovo brdo je bila majhna vas ravno pod Blegošem, polna češenj in orehov. Tam je Janez kot otrok tekal okrog v dolgi srajci. Zdaj se je vrnil peš, s palico v roki, in z vsakim korakom mu je bilo lažje.

2

Pri Presečnikovih so ga sprejeli, kakor da je prišel kralj. Zvečer so vsi skupaj sedli k mizi in z lesenimi žlicami jedli iz ene same sklede, krompir s soljo in kislo mleko. Potem je k mizi prišla Meta, sedemnajstletna hči. Janez jo je pogledal in skoraj pozabil na žlico. Zdelo se mu je, da še nikoli ni videl lepšega dekleta.

3

Janez je hotel pokazati, da gospod ni za nič. Naslednje jutro je še pred zoro vzel koso in se postavil v vrsto koscev. Hlapec Danijel se mu je posmehoval, a Janez je kosil hitreje in čisteje od njega, saj se je tega naučil že kot deček. Danijel je jezno vrgel koso v travo. Ob robu travnika pa je stala Meta in se tiho smejala.

4

Z Meto sta šla k tolmunu, kjer je pod skalo živela velika postrv, ki so ji rekli Jera. Meta je lovila kobilice in jih spuščala v vodo, Jera pa je pogoltnila eno za drugo. Šestnajst jih je pojedla, sedemnajste ni več marala. Meta se je smejala in brodila po hladni vodi. Janez je sedel na skali in ni gledal postrvi, temveč njo.

5

V nedeljo je bil shod na Gori. Po maši je Janez pri stojnici kupil Meti največje lectovo srce, vse prepreženo z umetnimi rožami. Tedaj je za njima zatulil dolgi Urbel s svojima bratoma: »Lisica, lisjak sta pila tobak!« Meta je pobledela in srce ji je padlo iz rok. Janez je Urbela udaril po obrazu, da je treščil v stojnico z lectom. Brata je zgrabil za tilnik, ju butnil z glavama skupaj in ju z brcami pognal po bregu. Vsi trije so zbežali.

6

Nekega jutra sta se odpravila na Blegoš. Meta je vse življenje živela pod njim, a na vrhu ni bila še nikoli. Ko sta stala na široki travnati glavi gore, se je pod njima razprla vsa dežela, hribi za hribi in modre doline. Navzdol sta se lovila kot otroka. Janez je tisti dan vedel, da je zaljubljen, a se je hkrati bal, da je za tako mlado dekle prestar.

7

Poletje je minilo in Janez se je moral vrniti v Ljubljano. Meta je bila ves dan bleda in tiha. Naposled mu je plaho rekla, da bi lahko šla z njim, saj tudi sorodnica gospodu lahko gospodinji. Janez pa je odkimal. Mesto ni zanjo, je mislil, mesto bi jo uničilo. Ko se je ozrl s klanca, je Meta še vedno stala pred hišo.

8

V Ljubljani Janez ni našel miru. Ko je prišel hlapec Danijel in s seboj pripeljal kmeta Mlačana, ki je prodajal svojo kmetijo, je Janez ni dolgo premišljeval. Za devet tisoč petsto jo je kupil. Potem je šel k Boštjanu in Barbi in povedal, da se bo oženil pri Presečnikovih. Boštjanu je pipa padla v vodo. »Midva sva zadovoljna, prav nič nimava proti!« je zaklicala Barba.

9

Meta je v hiši prebirala fižol. Bila je bleda in mislila je, da se bo Janez oženil s Fortunovo Katro. »Gospodinja bo pač morala biti pridna,« je rekel Janez. »Jáde,« je komaj zašepetala Meta in si položila glavo na roko. »Tako čudno me notri boli.« Tedaj se ji je sklonil k ušesu: »Oče in mati sta zadovoljna. Če me hočeš ti, vzamem samo tebe.«

10

Meta je planila pokonci, bela kot sneg in potem rdeča kot roža. Spregovoriti ni mogla, le pokimala je trikrat, štirikrat, in ga objela okrog vratu. »Za vselej prideš na Jelovo brdo?« »Za vse življenje bova mož in žena.« Tedaj se je razjokala od sreče. Njeno bolno srce pa tolikšne sreče ni zdržalo. Roke so ji omahnile in Meta je umrla v Janezovem objemu.

11

Janez se ni nikoli oženil. Vsako leto se vrača na Jelovo brdo in Presečnikovi ga sprejemajo, kakor da je njihov zet. Čez nekaj časa je Barba rodila sina in krstili so ga za Boštjana. Raste kakor žito na polju in ima obrazek, kakor bi ga kdo izrezljal iz Metinega. Kadar Janez sedi z njim pod češnjo, se mu zdi, da Meta zanj ni nikoli umrla.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →