Knjigice

Pravljica · Domače branje

Hlapec Jernej

Obnova Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Hlapec Jernej in njegova pravica je povest Ivana Cankarja iz leta 1907. Jernej je štirideset let služil na Sitarjevi domačiji na Betajnovi in jo pomagal zgraditi, a ko stari gospodar umre, ga mladi Sitar nažene od hiše. Jernej verjame, da mu dom po pravici pripada, zato išče pravico pri županu, pri sodišču v Ljubljani in peš celo pri cesarju na Dunaju, a ga povsod zavrnejo ali zaprejo in ga z orožniki vrnejo domov. Ko mu še župnik ne da odgovora, Jernej zažge domačijo, jezni vaščani pa ga pretepejo z gorečimi treskami in ga vržejo v ogenj, kjer zgori. Povest govori o krivici, o dostojanstvu dela in o pravici tistih, ki delajo.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke

Na Betajnovi so pokopali starega Sitarja, dobrega človeka. Po pogrebu so vsi sedli za dolgo mizo v Stržinarjevi krčmi. Pod oknom je sedel hlapec Jernej, dolg, star in siv. Štirideset let je delal pri Sitarjevih. Vzdignil je kozarec in se veselo ozrl po družini, a nihče ga ni vzdignil z njim. »Sediš tam kakor gospodar,« je zarežal mladi Sitar. »Kdo pa je dedoval, ti ali jaz?«

1

Jerneju se je roka tresla, ko je vino počasi izlil nazaj v steklenico. Vstal je in z obema rokama držal klobuk. Tako dolg je bil, da se je s sivo glavo skoraj dotaknil trama. »Ni lepo od vas, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina,« je dejal mirno. »Bog vam blagoslovi jed in pijačo.« Priklonil se je in odšel proti beli hiši z zelenimi okni.

2

Na tej domačiji ni bilo pesti zemlje, ki je ne bi obdelale njegove roke. Hišo je pomagal postaviti, polje je pognojil s svojim potom. Zjutraj se je odpravil na njivo. Mladi Sitar je odprl okno. »Kam?« »Na polje.« »Na čigavo polje?« »Na naše,« je odvrnil Jernej. »Na moje!« Sitar je zardel od jeze: »Pojdi in išči si gospodarja drugod!«

3

Jernej je šel k županu v Dolino, ki je bil hkrati krčmar. »Presodi po pravici,« ga je prosil. »Štirideset let sem delal. Čigav je dom?« Župan se je smejal in zamahnil z roko. Če Jernej hoče, naj kar pobere paglavce na cesti in jim pripoveduje svojo pravdo. In Jernej je res zbral otroke, a ti so se mu smejali in ga vlekli za suknjo.

4

Jernej je šel po culo. V svoji izbici pod streho je na posteljo položil praznično obleko in perilo ter vse zavezal v pisano ruto, ki mu jo je nekoč iz turške vojske prinesel rajni Martin. Takrat ga je stisnilo v grlu. Tisto noč je spal zunaj, v smrekovem gaju na Tičnici, ki je zavetje vseh brezdomcev. Nad njim so šumele smreke.

5

Zjutraj je preštel svoje prihranke. Skoraj vsako leto je dal na stran en goldinar. Za voz jih ni hotel trošiti, zato je peš krenil v Ljubljano. Hiše so bile visoke in zvonilo je od jutra do večera. Jernej je najprej pokleknil v cerkvi. Potem je poiskal sodnike. »Bog ni skril pravice, kakor skopuh skriva denar,« si je mislil. »Na sto vrat bom potrkal.«

6

Na sodišču ga je sprejel mlad sodnik s svetlimi brki. »Jernej sem z Betajnove in krivico so mi storili,« je začel Jernej in povedal vse, od začetka do konca. Sodniki ga niso razumeli. Devet dni so ga gonili od vrat do vrat in ga zapirali med potepuhe. Zadnji sodnik pa mu je osorno ukazal: »Pojdi domov in se ne prikaži več!«

7

V krčmi je Jernej na steni zagledal podobo cesarja s pravičnim, dobrim obrazom. Pri njem bo našel pravico! Peš se je odpravil na Dunaj, skozi tuje vasi in neznane kraje. Ko so mu odpovedale noge, je sedel ob cesto. Mimo je prišel bos popotnik in zmajal z glavo: »Dolga je pot do cesarja, oče.« »Priti moram, preden umrem,« je odgovoril Jernej in se spet vzdignil.

8

Dunaj je bil neskončno mesto, polno vozov in ljudi, ki so govorili jezike, ki jih Jernej ni razumel. S klobukom v roki je taval po širokih cestah in spraševal po cesarju. Tudi tu so ga prijeli in zaprli. Četrto jutro so mu vrnili culo in palico in ga z drugimi potepuhi naložili v železni voz, ki je zažvižgal in ga odpeljal proti domu.

9

Pred mrakom je prišel na Betajnovo, razcapan, prašen in do pasu sključen. Šel je naravnost k župniku. »Pravice ni pod nebom,« je rekel. »Zdaj jo iščem pri Bogu. Povejte mi: ali je Bog na moji strani ali na strani krivičnih sodnikov?« »Odpusti jim, Jernej,« ga je prosil župnik. Ko pa je Jernej le zahteval odgovor, je zakričal: »Stran, bogokletnik!«

10

Mračilo se je in ljudje so se vračali s polja. Tedaj je na Sitarjevi strehi zaplapolal rdeč plamen, nato na skednju, na hlevu in na obeh kozolcih. Vsa domačija je gorela do neba. Ljudje so prestrašeni stali na polju. Tedaj je prišel mednje Jernej, z ožganimi rokami in osmojenimi lasmi, in se je zasmejal. »Po pipo sem šel. Kaj ne gori lepo moj dom?«

11

»Jernej je zažgal!« so zavpili ljudje. Jerneju se je stemnilo pred očmi, opotekel se je in se zgrudil na tla. »Bijte!« Z gorečimi treskami so ga tepli in ga teptali z okovanimi petami. »V ogenj z njim!« Prijeli so ga, krvavega in ožganega, trikrat zamahnili z njim in ga vrgli v plamen. Ko so stopili iz ognja, so bili črni po rokah in obrazu. Tako se je zgodilo na Betajnovi. Bog se usmili Jerneja in njegovih sodnikov in vseh grešnih ljudi!

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Ivan Cankar

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →