Pravljica · Domače branje
Solzice
Obnova naslovne črtice Prežihovega Voranca
- Avtor: Prežihov Voranc
- 10 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Solzice so zbirka enajstih črtic Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja), ki je izšla leta 1949 z uvodom Otona Župančiča; pisatelj jo je posvetil materi in je njegova zadnja knjiga. Naslovna črtica, napisana leta 1942, pripoveduje o temni globači na koncu domačega polja, ki ji pravijo Pekel. Mali Voranc se je boji, in ko ga oče pred šestim letom pošlje tja past živino, zbeži in se zlaže, da je živino izgubil; oče ga zato prime za lase in ga porine čez rob nazaj v globačo, potem pa ga ne pošiljajo več tja. Ko pa nekega pomladnega večera mati vzdihne, da bi rada nesla v cerkev solzice, ki rastejo le še v Peklu, gre v nedeljo ob zori sam ponje in ji jih prinese s solzami premaganega strahu v očeh.
Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke
Na Koroškem, na koncu polja pri revni kmetiji, kjer je odraščal mali Lovro, ki so ga pozneje poznali kot Prežihovega Voranca, je bila temna globača. Rekli so ji Pekel. Bila je kakor globok kotel s strmimi bregovi, porasla s trnjem, praprotjo in gabrovjem, na eni strani pa se je izgubljala v črn gozd. Na dnu je izpod mahovnatih skal izviral studenec in njegov šum je polnil vso globačo.
1Lovro se je tega kraja bal, odkar je pomnil. Za to je bilo krivo predvsem njegovo strašno ime. V cerkvi je slišal govoriti o pravem peklu, in mislil si je, da je njihova globača vsaj njegovo preddverje. Morda so nekje na dnu ali v temnem gozdu skrivna vrata, ki vodijo naravnost tja. Kadarkoli se je moral približati Peklu, je z grozo v srcu čim hitreje zbežal stran.
2Ni bil star še šest let, ko mu je oče nekega dne ukazal, naj žene živino past v Pekel. Lovra je takoj posilil jok. »Saj v tem peklu ni hudičev,« se je zarežal oče. »Alo, na pašo!« Mati se je ozrla nanj in ga tolažila: »Lej ga, pekla pa se boji.« A usmiljenja ni bilo. Počasi, kolikor se je dalo, je Lovro gnal deset glav živine proti groznemu kraju.
3Živina se je kmalu spustila na dno globače in Lovro je moral za njo. Čepel je na dnu in si ni upal niti ozreti okrog. Šum studenca se mu je zdel pošasten. Celo studenec, kjer je drugače tako rad delal jezove in mlinčke, ga ni mogel razvedriti. Naposled ni več zdržal. Jokaje je zbežal iz Pekla, čez polje, vse do tja, kjer sta oče in mati orala.
4»Živino sem izgubil, vso živino!« je vpil. »Ne bo tako hudo. Greva pogledat,« je mahnil z roko oče. Na robu je obstal in štel: »Ena, dva, tri … devet …« Vseh deset glav se je mirno paslo na dnu. Oče je uganil, da se je fant zlagal od strahu. Razjezil se je, ga zgrabil za lase in ga porinil čez rob, da se je skotalil po bregu navzdol. »Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!« Lovro je dolgo tulil, dokler se mu solze niso posušile.
5Do večera je sedel tam, ves obupan, in živina ga je začudeno gledala. Ni ga bolel samo strah, pekla ga je tudi laž. Domov je prišel ves objokan. Oče se je smejal, mati pa je rekla: »V Pekel ga pa ne goni več past. Še premlad je.« In res ga niso več pošiljali tja. Groza pred globačo pa mu je ostala v srcu.
6Nekega sobotnega večera spomladi sta oče in mati sedela na hišnem pragu in gledala v jasno, dišečo noč. »Oh, kako rada bi jutri nesla v cerkev solzice,« je vzdihnila mati, »pa jih nikjer več ni.« Oče je dolgo molčal. »Za solzice je že pozno. Če jih ni v Peklu, jih ni nikjer.« Lovro je ležal v postelji in ni mogel zaspati. Solzice in Pekel. Kako čudno je to.
7Bila je nedelja. Lovro se je zbudil zelo zgodaj, čeprav so ga morali vsako jutro metati iz postelje. Po prstih je odšel iz hiše, starša sta še spala. Za Pohorjem je žarela velika škrlatna zarja, vrh Pece pa je bil že ves rdeč. Lovro je obstal na dvorišču. Potem ga je nekaj dvignilo z mesta in stekel je čez rosno polje, naravnost proti Peklu.
8Na robu se je zgrozil pred črno jamo. Zaprl je oči in se spustil po bregu na dno. Šele spodaj jih je odprl. Ob skalah so rasli celi šopi dehtečih solzic! Hlastno jih je trgal in si ni upal pogledati nikamor drugam. Studenec je v jutranji tišini šumel še glasneje kot sicer. Ko je imel polno naročje, je planil iz Pekla in v eni sapi stekel domov.
9Ravno ko je pritekel na dvorišče, je mati stopila na hišni prag. Tedaj je sonce poslalo prvi žarek in mati je stala sredi svetlobe, vsa lepa in ožarjena. »Mati, mati … solzice!« je zaklical Lovro. Mati se je blaženo nasmehnila in jih nesla k licu. Potem pa je zagledala njegove oči. »Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš?« Bile so polne solz premaganega strahu. Mati ga je nežno pobožala po laseh.
10Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.