Pravljica · Domače branje
Skodelica kave
Obnova Cankarjeve črtice o materi in sinu
- Avtor: Ivan Cankar
- 8 strani
- 3 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Skodelica kave je avtobiografska črtica Ivana Cankarja iz cikla Moja njiva, ki je v knjigi izšla leta 1920. Pripovedovalec se kot mlad mož za tri tedne vrne domov, kjer je huda revščina; piše v senu pod streho in si nekoč zaželi črne kave, čeprav ve, da doma ni niti kruha. Mati mu po strmih stopnicah prinese skodelico kave, vsa srečna, on pa jo nejevoljno zavrne z besedami »Pustite me na miru! Ne maram zdaj!«; takoj ga je sram in kavo vzame, a luč v materinih očeh je že ugasnila. Prijazne besede, ki si jo je obljubil, ji ne reče ne zvečer ne ob slovesu, in ko mu nekaj let pozneje v tujini tuja ženska prinese kavo, ga spomin na to tako zaboli, da bi zakričal.
Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke
Ivan Cankar je bil še mlad mož, ko je nekoč prišel domov k materi in ostal tri tedne. Doma je bila huda revščina. Stanovanje je bilo pusto in v vseh je bilo nekaj težkega, kakor vlažna senca. Tudi Ivan je bil ves tisti čas potrt in slabe volje. Hodil je okrog molče, z rokami v žepih, in se ni menil za nikogar.
1Prve noči je spal v izbi pri materi. Včasih se je zbudil in v temi videl, da je mati vstala in sedi za mizo. Sedela je čisto mirno, z dlanmi na čelu, in njen bledi obraz se je svetil, čeprav zunaj ni bilo ne lune ne zvezd. Ivan je prisluhnil in razločil, da tiho, tiho joka. Potegnil si je odejo čez glavo, a jok je slišal še v sanjah.
2Zato se je preselil pod streho, v seno. Tja je plezal po strmih, polomljenih stopnicah, ki so bile podobne lestvi. V senu si je postlal, pred vrata pa postavil mizo. Pred seboj ni videl ničesar razen sivega, razglodanega zidu. In tam je pisal svoje prve ljubezenske zgodbe, o belih cestah, cvetočih travnikih in dišečih poljih, da mu ne bi bilo treba misliti na svoje življenje.
3Nekega dne si je zaželel črne kave. Sam ni vedel, zakaj. Morda prav zato, ker je vedel, da doma ni niti kruha, kaj šele kave. Mati ga je pogledala z velikimi, plahimi očmi in ni odgovorila. Ivan pa se je brez besede vrnil pod streho in pisal naprej, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila oba plemenita, srečna in vesela.
4Kar je zaslišal tihe korake na stopnicah. Prihajala je mati. Stopala je počasi in previdno, v roki je nesla skodelico kave. Skozi vrata je padal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost v njene oči. Nikoli prej ni bila tako lepa. Oči so ji sijale, polne ljubezni, ustnice pa so se ji smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
5Ivan pa se je ozrl in zlovoljno zarohnel: »Pustite me na miru! Ne maram zdaj!« Mati še ni prišla do vrha. Ko je zaslišala te besede, se ni premaknila. Le roka, v kateri je držala skodelico, se ji je tresla. Prestrašeno ga je gledala, in luč v njenih očeh je počasi ugašala. Ivanu je od sramu stopila kri v lice.
6Hitro ji je stopil naproti. »Dajte, mati!« Vzel ji je skodelico in popil kavo. A bilo je prepozno. Luči ni bilo več v njenih očeh in smehljaja ne več na njenih ustnicah. Mati se je tiho obrnila in odšla po stopnicah navzdol. Ivan pa se je tolažil: »Zvečer ji povem tisto lepo, ljubeznivo besedo. Zvečer bo vse spet dobro.«
7Tiste besede ji ni rekel ne zvečer ne drugi dan. Ni je rekel niti ob slovesu, ko je spet odšel po svetu. Tri ali štiri leta pozneje pa mu je v tujini neka tuja ženska prinesla kavo v sobo. Tedaj ga je v srcu zabolelo tako močno, da bi bil od bolečine skoraj zakričal. Pred očmi je spet videl mater na strmih stopnicah, s skodelico v tresoči se roki.
8Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.