Knjigice

Pravljica · Domače branje

Krst pri Savici

Obnova Prešernove povesti v verzih o Črtomiru in Bogomili

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Krst pri Savici je povest v verzih Franceta Prešerna iz leta 1836, posvečena Matiji Čopu. V Uvodu se poganski vojskovodja Črtomir z zadnjimi možmi šest mesecev brani pred kristjani, ki jih vodi Valjhun, v trdnjavi Ajdovski gradec v Bohinju; ob nočnem preboju se vname pravo klanje in padejo vsi razen njega; sam ob Bohinjskem jezeru misli, da bi si vzel življenje, a ga zadrži spomin na Bogomilo. V Krstu ga ribič odpelje k slapu Savice, kamor pride Bogomila, nekdanja svečenica boginje Žive na Blejskem otoku, s katero sta se ljubila; pové mu, da je postala kristjana in da je Bogu obljubila deviškost, zato njegova žena ne more biti. Črtomir se da pri Savici krstiti, odide v Oglej, postane duhovnik in oznanja vero med Slovenci, Bogomila pa se vrne k očetu in na tem svetu se ne vidita več.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke

Pred davnimi stoletji so stari Slovenci častili stare bogove nad oblaki, Črte in lepo boginjo ljubezni Živo. Vojvoda Valjhun, Kajtimarjev sin, pa se je z mečem bojeval za krščansko vero. Padli so že vsi poglavarji, ki so se mu upirali. Ostal je le še najmlajši, Črtomir. Z majhno četo se je umaknil v Bohinj, v trdnjavo na sivi skali, ki ji še danes pravijo Ajdovski gradec.

1

Valjhun je pripeljal devetkrat večjo vojsko in obkolil grad. Šest mesecev so ga oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Potem pa je v trdnjavi zmanjkalo hrane. Črtomir je zbral svoje može: »Kdor se hoče predati, mu ne branim. Kdor ne mara živeti v sužnosti, naj gre z mano. Noč je temna in grmi. Morda se nam posreči priti do gozda.« Nihče ga ni zapustil.

2

Komaj so odprli vrata, je planil nanje Valjhun, ki je hotel prav tisto noč napasti grad. Vnel se je strašen boj, bolj klanje kot boj, in mož za možem je padal. Valjhun ni odnehal, dokler je še kdo od njih dihal. Ko je zasijala zarja, so mrtvi ležali kakor snopi na njivi, več kot polovica med njimi kristjanov. Med padlimi je Valjhun zaman iskal Črtomirjev obraz. Črtomir se je rešil, edini od vseh.

3

Zjutraj je stal ves sam ob Bohinjskem jezeru, naslonjen na svoj krvavi meč. Vse je izgubil, tovariše, bogove svojih staršev in svobodo. Gledal je v globino valov in mislil, da bi si vzel življenje. A nekaj mu je ustavilo roko: spomin na Bogomilo. Na otoku sredi Blejskega jezera je stalo svetišče boginje Žive, kjer je bila svečenica Bogomila, hči starega Staroslava. Ko jo je prvič zagledal, je imela šestnajst let, in takoj sta se zaljubila.

4

Vse leto je Črtomir veslal na otok in stari Staroslav se je veselil z njima. Potem pa je zapela trobenta. Valjhun je prihajal požigat svetišča. Slovo je bilo bridko. Zdaj, ob Bohinjskem jezeru, je hotel Črtomir samo še enkrat videti Bogomilo. Je še živa? Mu je še zvesta? Ali jo je vzel sovražnik? Dokler tega ne izve, ne more oditi s sveta.

5

Tedaj je pripeljal čoln znan ribič. »Povsod te iščejo kristjani,« ga je posvaril. »Stopi k meni, peljem te na varno.« Odveslala sta na konec jezera, kjer vanj buči bistra Savica. Ribič mu je ponudil kruh iz torbe. Črtomir mu je dal svoj prstan in ga poslal k Staroslavu, ki mu je hranil skrit zaklad zlata. »Izvedi, kaj je z Bogomilo. Čakal bom pri slapu do jutra.«

6

Vso noč je Črtomir poslušal, kako grmi slap. Gledal je, kako voda divja, spodkopava skale in drevesa in kako se njena pena dviga do neba. Zjutraj je zaslišal glasove. Po stezi so prihajali možje z zlatom in z njimi ribič. Za njimi je stopal neznan mož v dolgi črni halji, duhovnik. Črtomirjeva roka je že segla po meču. Tedaj pa se je prikazala Bogomila.

7

»Bogomila!« Črtomir jo je stisnil k srcu. Ona pa se mu je nežno izvila in sedla na kamen. »Zdaj niso časi za združitev,« je dejala mirno. »Kristjana sem. Tudi oče se je dal krstiti in ljudje so boginjo Živo potopili v jezero.« Povedala mu je, kako je trepetala zanj in kako jo je duhovnik učil o Bogu, ki se mu reče Bog ljubezni. Vsako noč je molila, da bi Črtomir ostal živ.

8

»Kako naj verjamem, da je to Bog ljubezni,« je vprašal Črtomir, »ko pa sem videl, koliko krvi so prelili Valjhunovi meči?« Duhovnik mu je odgovoril: »Vsi ljudje so bratje in vsi narodi so bratje. Valjhun ne ravna po božji volji, temveč po svoji slepi glavi.« Črtomir je dolgo molčal. Potem se je obrnil k Bogomili: »Če me krst združi s teboj, kdaj boš moja žena?«

9

»Nikoli ne morem biti tvoja nevesta,« je zašepetala Bogomila. »Ko sem molila zate, sem Bogu obljubila, da bom ostala sama vse življenje. Molitev je bila uslišana, zato moram obljubo držati. Ti pojdi in oznanjaj novo vero po slovenskih krajih. Počakala te bom v nebesih.« Tedaj je izza oblakov posijalo sonce in mavrica je obsijala njen bledi obraz. Črtomir je komaj zadržal solze.

10

Črtomir je zlato podaril ribiču in možem, ki so ga nosili. Kar ga je še hranil Staroslav, naj dobijo sirote. Bogomila ga je prosila še eno: naj se da krstiti, preden odide čez gore. Brez besede je pokimal. Z duhovnikom sta stopila k slapu Savice in duhovnik ga je krstil v imenu svete Trojice. Vsi so pokleknili, Bogomili pa je obraz žarel od sreče.

11

Nato je Črtomir odšel v Oglej, k patriarhu, ki ga je posvetil v duhovnika. Vrnil se je med Slovence in šel še dlje čez njihove meje. Do konca življenja je oznanjal novo vero. Bogomila pa se je vrnila domov k očetu. Na tem svetu se nista videla nikoli več. Savica pa še danes grmi v Bohinjsko jezero, prav tam, kjer sta se poslovila.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: France Prešeren

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →