Pravljica · Domače branje
Kdo je napravil Vidku srajčico
Pravljica Frana Levstika
- Avtor: Fran Levstik
- 9 strani
- 4 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Kdo je napravil Vidku srajčico je pravljica Frana Levstika. Revna vdova ima sedem otrok in jim lahko šiva srajčice samo pozimi, zato najmlajši, štiriletni Videk, nosi ponošene srajčice za starejšimi, dokler mu ena ne zdrsne z ramen. Videk ima rad živali, poleti pa mu na poti v gozd pomagajo jagnje, ki mu da volno, trnov grm, ki jo razčeše, pajek, ki jo sprede in stke, rak, ki tkanino prikroji, in ptiček, ki srajčico sešije. Videk pride domov v mehki beli srajčici, ki se ji čudijo vsi bratci in sestrice.
Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke
Nekoč je živela vdova, ki je imela sedem otrok, enega manjšega od drugega. Od zore do mraka je delala za kruh. Le v dolgih zimskih večerih je imela čas, da je otrokom sešila srajčice. Vsak je imel samo eno. Ko je bila starejšemu pretesna, jo je dobil mlajši. Najmlajši, Videk, je zato nosil tako tanko srajčico, da mu je sonce sijalo na golo kožo.
1Videk je bil star komaj štiri leta, bil pa je zelo bister. Najraje je imel živali in cvetlice. Kadar je videl jagnje na paši, mu je nabral najlepših rastlin. Ptička, ki je padel iz gnezda, je odnesel domov in ga hranil, dokler ni znal leteti. Še pajkov ni pobijal. Odnesel jih je na trato in si mislil: »Uboga živalca tudi rada živi.«
2Nekoč se je Videku srajčica tako obrabila, da mu je zdrsnila z ramen. Bilo je poletje, mati je hodila na delo in ni utegnila sešiti nove. Tako je moral Videk skakati naokrog na pol nag. Nekega dne je šel v gozd nabirat jagode. Tam ga je srečalo jagnje. Revček se mu je zasmilil. »Videk, kje pa imaš srajčico?« je vprašalo jagnje.
3Videk je žalostno odgovoril: »Imam samo to strgano. Novo dobim šele pozimi, pa še ta ne bo čisto nova, ker nove dobiva samo najstarejša sestrica. Oj, kako rad bi imel eno samo novo srajčico!« »Ubožček,« je zablejalo jagnje, »na, dam ti nekaj svoje volne. Iz nje si naredi srajčico.« In jagnje si je izpulilo šop volne in ga dalo Vidku.
4Videk je nesel volno mimo trnovega grma ob cesti. »Kaj neseš, Videk?« je zašumel grm. »Volno za novo srajčico.« »Daj jo sem, da ti jo razčešem.« Videk mu je dal volno in grm jo je z bodičastimi vejami sukal sem ter tja, da je bila kmalu lepo razčesana. »Varno jo nosi, da se ti ne zmede!« je naročil grm in mu jo vrnil.
5Zdaj je Videk zagledal pajčevino, sredi nje pa pajka, ki je predel. »Daj mi volno,« ga je poklical pajek. »Spredel jo bom in stkal. Že vem, kaj potrebuješ.« Pajek je pridno migal z drobnimi nožicami. Predel je in tkal, tkal in predel, in kmalu je bila pred Vidkom najlepša in najboljša tkanina. Videk jo je vzel pod pazduho in veselo stekel naprej.
6Ob potoku je sedel velik rak. »Kam pa tako hitiš, Videk? Kaj neseš pod pazduho?« »Tkanino za srajčico.« »Na pravega si naletel! Daj jo sem, da ti jo prikrojim.« Rak je z velikimi škarjami prav lepo izrezal kose za srajčico. »Tako,« je zadovoljno zamrmral, »zdaj ti jih mora mati samo še sešiti.« »Oj,« je vzdihnil Videk, »mati ne utegne. Počakati bom moral do zime.«
7Komaj je to izrekel, je priletel ptiček z dolgo nitjo v kljunu. Spustil se je na tkanino in zažvrgolel: »Jaz ti srajčico sešijem!« Pridno je začel šivati, vbod za vbodom, in preden se je Videk dobro zavedel, je bila srajčica gotova. Videk jo je ves iz sebe od veselja oblekel in se ogledal v potoku. »Oj, zdaj imam srajčico, lepo novo srajčico!«
8Videk je komaj čakal, da bi bil doma. Tekel je čez travnike, po cesti, mimo trnovega grma, vse do domače hiše. Bratci in sestrice so ga debelo gledali. Obstopili so ga in se čudili lepi srajčici. Tako mehke in tako bele srajčice ni še nobeden od njih ne videl ne imel. Videk pa je stal sredi njih in sijal kakor sonce.
9Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.