Knjigice

Pravljica · Domače branje

Jurij Kozjak

Obnova Jurčičeve povesti o slovenskem janičarju

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Jurij Kozjak, slovenski janičar je povest Josipa Jurčiča iz leta 1864, ki se dogaja v 15. stoletju na Dolenjskem, na gradu Kozjak in v samostanu v Stični. Ko vitez Marko Kozjak odide v vojno pomagat cesarju Frideriku proti Vitovcu, njegov grbasti in lakomni brat Peter malega Jurija preda maščevalnemu Samolu, ta pa ga odpelje v Turčijo, kjer ga vzgojijo v janičarja. Žalostni Marko postane menih v Stični; ko Turki čez dvajset let oblegajo samostan, branilci s Samolovo pomočjo ujamejo janičarskega poveljnika, ki je Jurij. Samol Juriju povrne spomin in mu pokaže očeta, Jurij z zvijačo reši branilce, hudobni Peter pa se od obupa in strahu obesi v gozdu pod gradom, čeprav mu je brat odpustil. Jurij pomaga sezidati nov samostan, oče Marko pa kmalu zatem umre, srečen, da je sina spet našel.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke

Pred več kot petsto leti je na gradu Kozjak na Dolenjskem živel vitez Marko Kozjak. Žena mu je umrla in ostal mu je edini sin, modrooki Jurček. Zvečer sta rada sedela pod lipo za gradom. »Oče, kdaj greva v Stično po patra Bernarda, ki me bo učil brati?« je vprašal deček. V stolpu pa je med starimi listinami sedel grbasti stric Peter in mislil samo na eno: kdo bo nekoč dobil grad.

1

Nekega dne je na grad prijezdil stari prijatelj z novico: v Celju je cesar Friderik v nevarnosti, ker se je proti njemu obrnil zviti Vitovec. Vitezi naj zgrabijo za orožje! Marko si je opasal meč in objel sina. Grad je izročil bratu Petru, k Jurčku pa je poslal dobrega patra Bernarda iz Stične. Ko je odjezdil, se je Peter za njegovim hrbtom zadovoljno nasmehnil.

2

Uro od gradu so ob potoku pod dvema vrbama čakali na konjih tujci z dolgimi noži. Vodil jih je visoki Samol. Nekoč je na Kozjaku izgubil sina in za to je krivil viteza Marka. Prišel je od daleč, da bi se maščeval. Tisti večer pa po poti ni prijezdil Marko, temveč Peter z dvema hlapcema. Možje so planili iz grmovja in jih v hipu zvezali.

3

Peter se je tresel in prosil za življenje. Potem pa mu je šinila v glavo grda misel. Če Jurčka ne bo, bo grad nekoč njegov. In Samolu je ponudil bratovega sina. Še tisto noč je Samol dečka posadil na konja in z njim oddirjal čez mejo, vse do turške dežele. Tam ga je prodal, da bi ga vzgojili za janičarja, vojaka, ki ne pozna ne doma ne svojega jezika.

4

Ko se je Marko vrnil iz vojske, je bila hiša prazna. Iskal je sina po vseh gozdovih in vaseh, a Jurčka ni bilo nikjer. Dobri pater Bernard od žalosti ni dolgo preživel. Marko pa ni mogel več živeti na gradu, kjer ga je vse spominjalo na sina. Odložil je meč, Kozjak prepustil bratu in v samostanu v Stični oblekel belo meniško haljo.

5

Daleč na jugu je Jurij odraščal med turškimi vojaki. Naučili so ga tujega jezika in tuje vere, naučili so ga jahati in se bojevati. Zrasel je v velikana, ki se ga je bal vsakdo. Svojega pravega imena ni več vedel. Le včasih se mu je v sanjah prikazal mož, ki ga je zibal na kolenih, in prijazen star menih. Drugače od drugih janičarjev ni nikoli žalil otrok in žena.

6

Minilo je skoraj dvajset let. Nekega večera so samostanski hlapci ujeli neznanca, ki se je plazil okrog zidov. Bil je Samol. Pripeljali so ga pred opata in pred osivelega Marka. Samol se mu je sklonil k ušesu in zašepetal: »Tvoj brat Peter mi je prodal tvojega sina.« Marku so se zašibila kolena in onesvestil se je. Samola pa so zaprli v ječo pod samostanom.

7

Kmalu so po gorah zagorele grmade. Turki so spet vdrli v deželo in obkolili samostan. Za zidovi je ostalo le malo branilcev, in poveljeval jim je stari Marko. Ko je bilo najhuje, se je med njimi znova prikazal Samol. Opat ga je skrivaj poslal z novico o podzemnem hodniku, po katerem bi se ljudje lahko rešili. Samol je hotel popraviti, kar je nekoč zagrešil.

8

Tisto noč so Turki odkrili skrivni hodnik in se po njem prikradli do železnih vratc na vrtu. »Lisica gre prva v past,« se je nasmehnil Samol. Branilci so čakali v temi. Ko so skozi vratca stopili velikanski janičarski poveljnik in trije njegovi vojaki, so hlapci zaloputnili vrata za njimi. Samol je velikanu spodnesel noge in ujeli so ga. Bil je Jurij Kozjak.

9

Zvezanega janičarja so zaprli v najvišjo sobo. Vsak dan mu je stregel star menih s solznimi očmi in Jurij ni vedel, zakaj ga tako gane. Samol pa mu je počasi, dan za dnem, pripovedoval zgodbo o dečku z gradu, o hudobnem stricu in o dolgi poti na jug. Jurij je poslušal in se spominjal: lipe, kolen, na katerih se je zibal, prijaznega obraza.

10

»Kje je moj oče?« je naposled vzkliknil Jurij in planil pokonci. Samol je potegnil nož, mu prerezal vezi in pokazal na sivega meniha. »Tu stoji. Poglej mu v obraz in videl boš obraz svojega očeta.« »Moj sin!« je zaklical stari Marko. Oče in sin sta si padla v objem. Po dvajsetih letih je Jurij spet slišal besedo, ki jo je bil že skoraj pozabil.

11

Jurij je z zvijačo rešil vse branilce in jih sam pospremil do Kozjaka. Marko je bratu naprej poslal sporočilo, da mu vse odpušča. A Peter tega ni več slišal. »Pogubljen sem na večno!« je zavpil in zbežal iz gradu. Drugo jutro so ga našli v gozdu pod gradom. Obesil se je na veji. Jurij pa je opatu pomagal sezidati nov samostan in stari Marko je dočakal mirni konec ob sinu.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Josip Jurčič

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →