Knjigice

Pravljica · Domače branje

Kozlovska sodba v Višnji Gori

Kako so Višnjani sodili kozlu Liscu

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Kozlovska sodba v Višnji Gori je šaljiva povest Josipa Jurčiča iz leta 1867. Kozel Lisec nočnega čuvaja Lukeža Drnulje uide pred psi in otroki in čez plot poželjivo pogleda na vrt mestnega svetovalca Andraža Slamorezca, a zelja ne poje, ker ne more čez plot. Slamorezec ga toži in mestni očetje pod vodstvom župana Pavleta Zaropotaja dolgo sodijo, saj je kozel »poželel bližnjega blago«: starešina Žužnjal zahteva smrt za kozla in gospodarja, starešina Gôbezel pa po zgledu višnjanskega polža prosi za milost. Ker se ne zedinijo, sodbo izreče berač in vedež Flerè Krivostegno: kozla naj z devetimi udarci tepejo po senci, Drnulja pa naj to gleda z zavezanimi očmi, medtem ko pol ure zamahujejo s palico nad njim. Kazen izvršijo na hribu Peščenjaku in kozlu ter gospodarju se ne zgodi nič hudega.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke · Smešne zgodbe · Zgodbe o živalih

V starem mestecu Višnja Gora, kjer so nekoč po božje častili polža, je živel nočni čuvaj Lukež Drnulja. Bil je suh mož s kljukastim nosom in njegova hiša je imela vežna vrata noč in dan na stežaj odprta. V veži je bil privezan njegov kozel Lisec. Kadar se je v vežo prikradel kak pes, je Lisec trgal vrv in nastavljal roge, psi so lajali, otroci pa so kozla obmetavali z blatom.

1

Nekega popoldneva je Drnulja odšel v gozd, da bi kozlu skrivaj nabral zelenja. Takrat se je Lisec iztrgal in meketaje zdirjal po mestu, za njim pa vsi psi in vsi otroci. Šele ko se je shladilo, so se ga naveličali. Lisec je obsedel med kamni, prav tam, kjer se je nekoč rodil slavni višnjanski polž. Prežvekoval je in gledal navzdol. In tam je zagledal zeleni vrt.

2

Vrt je bil last mestnega svetovalca Andraža Slamorezca. Bil je kratkonog in debel, rad je jedel slanino in čebulo, in iz srca je sovražil čuvaja Drnuljo. Ta je namreč nekoč na nočnem obhodu videl nekoga, kako pleza po zidu do okna Slamorezčeve lepe mlade žene, in drugo jutro je to raztrobil po vsem mestu. Slamorezec je potem na seji predlagal, naj Drnulji vzamejo službo, a mestni očetje so ga preglasovali.

3

Lisec je odšel do vrta, a plot je bil visok pet pedi in tri palce. Kozel se je s sprednjimi nogami vzpel nanj in poželjivo gledal zelje. Tedaj ga je zagledal Slamorezec, zgrabil palico in pritekel ven. Prav v tistem hipu je pridirjal Drnulja in ga prijel za roko. »Stojte! Moj kozel nič hudega ne misli!« »Tožil te bom pri mestni sodniji,« je zagrozil Slamorezec, »ti in tvoj kozel!«

4

Čez šest dni so se zbrali vsi mestni očetje. Sodili so veliko kozlovsko pravdo. Župan Pavle Zaropotaj je trikrat zacmokal in povzdignil glas: »Zapoved pravi, da ne smemo poželeti bližnjega blaga. Kdor si zaželi tuje zelje, je pred Bogom, kakor da bi ga pojedel. Kozel je čez plot gledal, zato naj umre. Drnulji pa le pet palic po podplatih.« »Obesimo ga!« je zagrmelo ljudstvo.

5

Sivobradi starešina Žužnjal je vstal in zagodrnjal, da Drnulja ni nič boljši od svojega kozla. Naj umreta oba! Slamorezec je od veselja poskočil. Tedaj pa je vstal dobrodušni starešina Gôbezel. »Spomnimo se našega polža,« je prosil. »Roge ima, pa ne bode, in nikomur nič žalega ne stori. Odpustimo kozlu, saj je neumen!« Višnjanke so se ob teh besedah razjokale.

6

Mestni očetje se niso mogli zediniti. Eni so bili za milost, drugi za smrt, in že so stiskali pesti. Župan Zaropotaj se je bal, da ga drugo leto ne bodo več izvolili, zato je modro predlagal: »Pripeljimo kozla in ga preiščimo, ali ima pamet ali ne!« Drnulja je s solznimi očmi pritiral Lisca. »Ko bi se vsaj danes delal tako neumnega, kot si bil neumen pri plotu,« mu je vzdihoval.

7

Lisec se ni zmenil za sodnike. Ulegel se je in se z zadnjo nogo popraskal za vratom. »Neumen je!« je zaklical Gôbezel. Tedaj je kozel zmajal z glavo. »Ste videli? Ve, kaj dela!« so vpili drugi. »Muho je odganjal,« je zastokal Drnulja in jezno zamahnil s palico. Lisec se je prestrašil in zdirjal naravnost domov. »To je slaba kozlovska vest!« je zmagoslavno vzkliknil Žužnjal.

8

Drnulja je obupan stopil h Gôbezlu in mu zašepetal, da mu prinese tri jarčke, če ga reši. A kokoši niso bile potrebne. V dvorano je prišepal berač in vedež Flerè Krivostegno, ki je obhodil pol sveta. »Naj sodi on!« je zaklicala neka ženska. In že je sedel na županov stol, naslonil kosmato brado na berglo in dolgo, dolgo premišljal.

9

Proti poldnevu je Flerè vstal in si položil tri prste na čelo. »Kozel zelja ni pojedel, a bi ga rad. Čez plot je gledal, čez plot pa ni mogel. Zato naj ga z devetimi udarci tepejo po senci. Drnulja pa naj to gleda z zavezanimi očmi, ker ga je slabo privezal. In ker mu je kozel ušel, bomo pol ure zamahovali s palico nad njim.« »To je višnjanski Salomon!« je vzklikalo mesto.

10

Četrti dan so Lisca in Drnuljo odgnali iz mesta na hrib Peščenjak. Vsa Višnja Gora je prišla gledat. Lisec je stal v soncu in mirno žvečil, mestni birič pa je devetkrat udaril po njegovi senci na tleh. Drnulja je imel zavezane oči, nad glavo pa so mu pol ure švigale palice. In kozlu in gospodarju se ni skrivilo niti dlake.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Josip Jurčič

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →