Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti
Piran in Tartinijeva violina
Zgodba o Giuseppeju Tartiniju in hudičevem trilčku
- Avtor: Knjigice
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Giuseppe Tartini se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu, ob takratnem notranjem pristanišču (mandraču). Oče ga je želel videti kot duhovnika, nato je v Padovi študiral pravo, a se je raje mečeval in igral violino. Po skrivni poroki z Elisabetto se je moral umakniti v samostan v Assisiju, kjer je vadil violino. Tam je po lastni pripovedi leta 1713 sanjal, da mu je hudič zaigral čudovito sonato; ko se je zbudil, jo je skušal zapisati in tako je nastala sonata Hudičev trilček, ki pa je bila po njegovih besedah daleč slabša od tiste iz sanj. Postal je prvi violinist v baziliki svetega Antona v Padovi in učitelj violinistov z vse Evrope, umrl je leta 1770. Piranski mandrač so leta 1894 zasuli, trg nosi Tartinijevo ime, na njem pa od leta 1896 stoji njegov bronasti kip.
Zbirke: Slovenske znamenitosti · Morje
Na koncu ozkega polotoka, kjer morje z vseh strani pljuska ob hiše, leži mesto Piran. Pred več kot tristo leti je bilo sredi mesta majhno pristanišče, polno ribiških čolnov. V kamniti hiši ob njem je 8. aprila 1692 zajokal dojenček. Starša sta mu dala ime Giuseppe. Pisal se je Tartini in nekoč ga bo poznal ves svet.
1Giuseppe je odraščal ob vodi. Poslušal je, kako škripajo čolni, kako vpijejo galebi in kako z zvonika svetega Jurija nad mestom bijejo zvonovi. Ko je v cerkvi prvič zaslišal godala, je obstal kot vkopan in pozabil zapreti usta. Oče pa je imel z njim drugačne načrte. Njegov sin bo nekoč duhovnik, je govoril, in ne godec.
2Ko je Giuseppe zrasel, so ga poslali na univerzo v Padovo, da bi študiral pravo. Debele knjige o zakonih so ga dolgočasile. Raje se je mečeval, saj je bil hiter in spreten kot malokdo, še raje pa je igral violino. Potem se je zaljubil v Elisabetto in se z njo skrivaj poročil. Ko je za to izvedel mogočni kardinal, ki je skrbel zanjo, je bil ogenj v strehi.
3Giuseppe je moral zbežati. Hodil je po prašnih poteh med oljkami, dokler ni prišel v mesto Assisi. Tam so ga redovniki skrili v svojem velikem samostanu. Za debelimi zidovi je bilo tiho in varno, a ven ni smel. S seboj je imel samo violino. Zato je vadil od jutra do večera, dan za dnem, dokler mu prsti niso tekli po strunah kot voda.
4Neke noči leta 1713 je Giuseppe sanjal nenavadne sanje. Ob postelji je stal hudič, s koničastimi rogovi in z očmi, ki so žarele kot žerjavica. Ponudil mu je kupčijo: služil mu bo in mu izpolnil vsako željo. Giuseppe je dolgo gledal svojo violino. Potem jo je podal hudiču in rekel: »Pa pokaži, kaj znaš.«
5Hudič je prijel lok in zaigral. Česa takega Giuseppe še ni slišal nikoli. Toni so se tresli in poskakovali, hiteli in drhteli, eden je ves čas trepetal nad drugim kot metulj nad cvetom. Celico je napolnila glasba, lepša od vsega, kar si je kdaj predstavljal. Giuseppeju je zastajal dih. Poslušal je in poslušal, in od samega veselja se je prebudil.
6Planil je iz postelje in zgrabil violino. Hitro, hitro, preden pozabi! Igral je in pisal note, igral in pisal, dokler se ni zdanilo. Tako se je rodila sonata, ki ji danes pravimo Hudičev trilček. A Giuseppe je še v starosti vzdihoval, da je to, kar je takrat zapisal, le bleda senca glasbe, ki jo je slišal v sanjah.
7Ko se je kardinal pomiril, se je Giuseppe vrnil k Elisabetti. Kmalu je postal prvi violinist v slavni baziliki svetega Antona v Padovi. Ljudje so prihajali od daleč, samo da bi ga slišali. Ko je zaigral, je v cerkvi utihnilo še najmanjše šepetanje. Pravili so, da njegova violina poje kakor človeški glas, tako mehko in tako čisto.
8Giuseppe je v Padovi odprl tudi šolo za violiniste. K njemu so prihajali mladi godci iz Francije, Nemčije, Anglije in od drugod, zato so ji rekli šola narodov. Učil jih je, kako mora lok drseti po strunah, lahko kakor pero, in jim pisal dolga pisma, polna nasvetov. Tudi ko so mu lasje osiveli, je še vsak dan vzel v roke violino.
9Giuseppe Tartini je umrl v Padovi leta 1770, star sedeminsedemdeset let. Njegova glasba pa ni utihnila. Igrali so jo violinisti po vsej Evropi, v Piranu pa so se ga spominjali s ponosom. Staro notranje pristanišče, mandrač, je mestu sčasoma postalo pretesno, zato so ga leta 1894 zasuli. Kjer so se prej zibali čolni, je nastal velik svetel trg.
10Trg so poimenovali po Tartiniju. Leta 1896 so nanj postavili velik bronast kip: Giuseppe v dolgem plašču stoji na visokem kamnitem podstavku, kakor da je pravkar odigral zadnji ton. Kjer je bilo nekoč morje, se zdaj v soncu svetijo beli kamni. Na istem trgu stoji hiša, v kateri se je rodil. V njej še danes hranijo violino, ki je bila po izročilu njegova.
11Danes otroci tekajo čez Tartinijev trg, tam kjer so se nekoč zibali čolni. Golobi pristajajo na bronasti plašč in galebi krožijo okrog zvonika svetega Jurija. Vsako poletje pa po Piranu zazvenijo koncerti Tartinijevega festivala. Takrat se kdaj zgodi, da violinist zaigra prav tisto pesem s trepetajočim trilčkom, ki jo je Giuseppe prinesel iz sanj.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.