Knjigice

Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti

Samostan Stična

Zgodba o belih menihih iz najstarejšega samostana na Slovenskem

  • Avtor: Knjigice
  • 11 strani
  • 5 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Samostan Stična na Dolenjskem je ustanovil oglejski patriarh Pelegrin I. na zemlji, ki so jo podarili Višnjegorski; cistercijani so se vanj naselili 8. julija 1135, ustanovna listina je iz 24. septembra 1136, prvi opat pa je bil Vincencij. Menihi so živeli po pravilu »moli in delaj«, v samostanski pisarni so v letih 1175–1181 nastale okoli sedemdeset rokopisnih knjig, okoli let 1428–1440 pa je nastal Stiški rokopis z enimi najstarejših slovenskih besedil, med njimi prvim slovenskim prevodom pesmi Salve Regina. Po turških vpadih 1471 in 1475 so samostan obdali z obzidjem, cesar Jožef II. pa ga je 4. oktobra 1784 razpustil. Leta 1898 ga je kupila opatija Wettingen-Mehrerau in cistercijani so se vrnili; danes je najstarejši samostan na Slovenskem in edini delujoči cistercijanski samostan v Sloveniji, v njem pa je tudi Muzej krščanstva na Slovenskem.

Zbirke: Slovenske znamenitosti

Pred skoraj devetsto leti je oglejski patriarh Pelegrin sklenil, da bo na Dolenjskem ustanovil samostan. Gospodje iz Višnje Gore so mu za to podarili zemljo v mirni zeleni dolini. Po stari legendi je nad dolino priletela zelena ptica in zapela: »Sit hic!« To po latinsko pomeni »naj bo tukaj«. Kraju so začeli reči Stična.

1

8. julija 1135 so v dolino prišli menihi. Bili so cistercijani, red, ki ga je takrat po Evropi širil sveti Bernard iz Clairvauxa. Nosili so bele kute s črnim škapulirjem čez ramena, zato so jim ljudje rekli beli menihi. Prišli so od daleč, verjetno tudi iz samostana Rein na avstrijskem Štajerskem. Leto pozneje je samostan dobil ustanovno listino in prvega opata, Vincencija.

2

Menihi so živeli po pravilu svetega Benedikta: moli in delaj. Vstajali so ponoči in molili, podnevi pa so delali. Krčili so gozd, obdelovali polja, sadili sadovnjake in gradili. Iz kamna je počasi rasla velika cerkev. 8. julija 1156 jo je patriarh Pelegrin posvetil, natanko enaindvajset let po dnevu, ko so prišli prvi menihi.

3

V samostanu so imeli tudi pisarno, kjer so prepisovali knjige. Knjig takrat niso tiskali, vsako so napisali na roko, črko za črko, na pergament iz živalske kože. Velike začetnice so poslikali z modro, rdečo in zlato. Samo v letih od 1175 do 1181 je v Stični nastalo okoli sedemdeset knjig. Dvaintrideset jih je ohranjenih še danes.

4

Okoli leta 1428 je v Stično verjetno pribežal menih s Češke, kjer je divjala vojna. V samostanu so molili in peli v latinščini, ljudje okrog pa so govorili slovensko. Zato je menih na zadnje strani latinske knjige zapisal molitev v jeziku ljudi. Med drugim je to prvi znani slovenski prevod pesmi Češčena bodi, kraljica.

5

Okoli leta 1440 je verjetno njegov učenec v isto knjigo dopisal še splošno spoved in začetek velikonočne pesmi, oboje po slovensko. Tem zapisom pravimo Stiški rokopis. Je eden najpomembnejših slovenskih zapisov iz srednjega veka. Danes ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

6

A prišli so tudi hudi časi. V letih 1471 in 1475 so Stično napadli turški vojaki in samostan hudo razdejali. Ko so odšli, so opati okrog samostana sezidali visoko obzidje z obrambnimi stolpi. Za njim so menihi spet molili in delali, dan za dnem, stoletje za stoletjem. Zvonovi so zvonili, knjige so se kopičile v knjižnici.

7

Potem pa je cesar Jožef II. sklenil, da bo zaprl mnoge samostane. 4. oktobra 1784 je moral samostan Stična po skoraj šeststo petdesetih letih zapreti vrata. Menihi so morali oditi. Zemljo in stavbe je prevzela država, del knjig so odpeljali na Dunaj. Na hodnikih je utihnilo petje. Za dolgo, dolgo časa ni bilo v Stični nobenega belega meniha.

8

Minilo je sto štirinajst let. Leta 1898 je cistercijanski red praznoval osemsto let. Takrat je opatija Wettingen-Mehrerau ob Bodenskem jezeru Stično kupila nazaj. Opat Lovrenc Wocher je lahko izbiral med Stično in Kostanjevico. Izbral je Stično. In nekega dne so po dolgi poti skozi samostanska vrata spet stopili beli menihi.

9

V samostanskem vrtu so spet zadišala zelišča. Pozneje je tu živel pater Simon Ašič, ki je dobro poznal zdravilne rastline in po njegovih receptih še danes mešajo zeliščne čaje. Leta 1950 je država samostanu znova vzela velik del zemlje in stavb. Menihi pa so ostali in od leta 1979 je pod opatom Antonom Nadrahom samostan spet zaživel.

10

Danes je Stična najstarejši samostan na Slovenskem in edini, kjer še živijo cistercijani. V nekdanji prelaturi je Muzej krščanstva na Slovenskem. Zjutraj, ko se nad dolino še vleče megla, zazvonijo zvonovi in beli menihi stopijo v cerkev k molitvi. Tako kot pred skoraj devetsto leti, ko je nad dolino zapela zelena ptica.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →