Poučna slikanica · Slovenske znamenitosti
Kobarid in soška fronta
Resnična zgodba o vojni ob Soči in o cerkvi v Javorci
- Avtor: Knjigice
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Soška fronta je bila bojišče prve svetovne vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko, ki je od 24. maja 1915 do 28. oktobra 1917 potekalo od Rombona nad Bovcem do morja pri Trstu. Italijanska vojska je zavzela Kobarid prvi dan vojne in ob Soči napadla enajstkrat, z ogromnimi izgubami na obeh straneh; okoli dvanajst tisoč Slovencev iz Posočja so odpeljali v italijanska begunska taborišča. Leta 1916 so vojaki avstro-ogrske 3. gorske brigade v Javorci nad Tolminom po načrtu Remigiusa Geylinga zgradili spominsko cerkev Svetega Duha z več kot 2500 imeni padlih. V dvanajsti bitki 24. oktobra 1917 so nemške in avstro-ogrske čete po plinskem napadu pri Bovcu prebile fronto in zavzele Kobarid, italijanska vojska pa se je umaknila do Piave. Spomin hranijo italijanska kostnica nad Kobaridom (1938), Kobariški muzej (1990) in Pot miru od Alp do Jadrana.
Zbirke: Slovenske znamenitosti
Ob reki Soči, ki je zelena kot steklenica, leži pod goro Krn majhen trg Kobarid. Pred dobrimi sto leti so tu živeli kmetje, pastirji in obrtniki. Poleti so gnali živino na planine pod Krnom, ob nedeljah so se zbirali na trgu pred cerkvijo. Spomladi leta 1915 pa so po cestah ob Soči zaropotali vozovi s topovi in zakorakale kolone vojakov.
1Italija je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Že naslednji dan so v Kobarid vkorakali italijanski vojaki. Avstro-ogrska vojska se je umaknila v gore nad dolino in tam izkopala jarke. Tako je nastala soška fronta. Vlekla se je kakih devetdeset kilometrov daleč, od gore Rombon nad Bovcem vse do morja pri Trstu.
2Ljudje iz Kobarida in okoliških vasi so se znašli sredi vojne. Italijanska vojska je okoli dvanajst tisoč Slovencev iz Posočja odpeljala v begunska taborišča in v kraje po vsej Italiji. Zapustiti so morali hiše, njive in živino in niso vedeli, kdaj se bodo vrnili. Mnogi so domov prišli šele po vojni, v izropane in porušene hiše.
3Najhujši boji so bili na gorah. 16. junija 1915 so italijanski alpinci ob zori splezali po strmih pobočjih in zavzeli vrh Krna. Vojaki obeh vojsk so potem v skalo vrtali rove in kaverne, v katerih so spali, jedli in čakali. Hrano, vodo in strelivo so jim po ozkih stezah nosile mule, v višave pa so jih vlekle žičnice.
4V avstro-ogrski vojski so se borili Slovenci, Madžari, Hrvati, Čehi, Bošnjaki, Nemci in še mnogi drugi narodi cesarstva. Na italijanski strani so bili fantje z vseh koncev Italije. Najhujše so bile zime. Sneg je zasul jarke in barake, mraz je pokal v skalah in s pobočij so grmeli plazovi, ki so pod seboj pokopali cele straže.
5Italijanska vojska je ob Soči napadla enajstkrat. Vsakič so vojaki planili iz jarkov proti bodeči žici in strojnicam na drugi strani, in vsakič jih je padlo na tisoče. Samo v enajsti bitki, poleti 1917, je umrlo okoli štirideset tisoč italijanskih in deset tisoč avstro-ogrskih vojakov. V dveh letih in pol pa se je fronta premaknila le malo.
6Nad dolino Tolminke, na pobočju Javorce, so vojaki avstro-ogrske 3. gorske brigade spomladi 1916 začeli graditi cerkev. Gradili so jo prostovoljno, od 1. marca do 1. novembra, večinoma iz lesa. Načrt zanjo je narisal dunajski slikar in arhitekt Remigius Geyling, ki je bil takrat nadporočnik. Na zunanje stene so naslikali grbe dežel monarhije, iz katerih so prišli.
7V notranjosti cerkve so v hrastove plošče vžgali imena padlih tovarišev, več kot dva tisoč petsto, vrsto za vrsto, kakor strani v veliki knjigi spomina. Nad vhod pa so zapisali latinski stavek: »Ultra cineres hostium ira non superest.« Pomeni: Jeza do sovražnika ne seže čez njegov pepel. Zapisali so ga sredi vojne vojaki, ki so vsak dan gledali smrt na obeh straneh fronte.
824. oktobra 1917 so ob dveh ponoči zagrmeli topovi. Padal je dež, v gorah sneg. V soteski Naklo med Bovcem in Čezsočo so napadalci izstrelili mine s strupenim plinom in v nekaj minutah je umrlo petsto do šeststo italijanskih vojakov. Pri Tolminu pa so nemške in avstro-ogrske čete planile v dolino in še isti dan zavzele Kobarid.
9Italijanska vojska se ni mogla več upreti. Okoli trinajst tisoč italijanskih vojakov je padlo, več kot dvesto šestdeset tisoč so jih ujeli, drugi so se po blatnih cestah umikali vse do reke Piave, globoko v Italiji. 28. oktobra so zadnji italijanski vojaki prešli Sočo. Po 885 dneh je bilo soške fronte konec. V italijanščini je ime Kobarida, Caporetto, še danes beseda za hud poraz.
10Vojna se je končala novembra 1918. Leta 1938 so na griču nad Kobaridom okoli cerkvice svetega Antona sezidali italijansko kostnico. Vanjo so prenesli posmrtne ostanke 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov. 20. oktobra 1990 pa so v Kobaridu odprli muzej o soški fronti. Čez tri leta je prejel muzejsko nagrado Sveta Evrope.
11Danes po nekdanji fronti vodi Pot miru, dolga več kot petsto kilometrov, od Alp do Jadranskega morja. Po njej hodijo ljudje iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske in od drugod. Leta 2018 je cerkev v Javorci prejela znak evropske dediščine. Pohodniki se ustavijo pred njo in tiho berejo imena. Spodaj v dolini pa teče Soča, zelena kot nekoč.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.