Knjigice

Poučna slikanica · Domače branje

Kekec in skrivnostni Bedanec

Po povesti Kekec nad samotnim breznom

  • Avtor: Josip Vandot
  • 12 strani
  • 6 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Kekec nad samotnim breznom je tretja povest Josipa Vandota o Kekcu, ki je izhajala v reviji Zvonček leta 1924. Kekec v Mali Pišenci reši zeliščarja Kosobrina, ki ga je velikan Bedanec privezal k bukvi, in spečega Bedanca zadene s češarkom v nos. Bedanec odvleče Kekčevo družino, Kekec pa se mu preda namesto njih, ga straši s sovjim skovikanjem in noče izdati sirotice Mene, ki jo je Kosobrin vzel k sebi. Ko Kosobrin umre od strahu v Bedančevih rokah, Kekec pobegne k Meni, najde skrivni rov in vanj zapre svojega Volka; Volk se zagrize v Bedanca in oba omahneta v prepad in se ubijeta; Bedanca odnese voda, mrtvega Volka pa Kekec pokoplje ob produ. Kekec Meno odpelje domov, kjer postane njegova in Tinkina sestrica.

Zbirke: Domače branje · Slovenske pripovedke · Narava in letni časi

»Ne hodi v Malo Pišenco,« je strašil Kekca pastir Mišnjek. »Tam so škratje, medvedje in risi!« Kekec se je samo zasmejal. »Mene ne preplaši vsak strah, ki je na sredi votel.« In jo je mahnil v hrib, mimo slapa, ki bruha iz skale pod Mojstrovko. Ko se je nadenj spustil orel, ga je pregnal z okovano palico. Za klobuk si je zataknil njegovo pero.

1

Pri samotni bukvi je zaslišal stokanje. K deblu je bil privezan majhen bradat možiček. Kekec je z rdečim pipcem prerezal vrv. »Beži, Bedanec je blizu!« je šepnil možiček in jo ucvrl. Kekec pa je s skale zagledal velikana, ki je spal pred kočo. Ni se mogel premagati: vrgel je dva češarka. Drugi je velikana zadel naravnost v nos. »Prebite veverice!« je zarohnel Bedanec.

2

Doma se je mati prestrašila: »Bedanec je stokrat hujši od Prisanka in Pehte!« Kekec je prespal na sosedovem skednju. Ko se je zjutraj vrnil, je bila hiša prazna. Bedanec je ponoči odpeljal mater, Jerico in Tinko. Kekec jih je dohitel na planinski poti, privezane na vrv, in jih odrezal. Nato je stopil pred velikana: »Mene vzemi, njih pa pusti.«

3

Bedanec mu je ovil vrv okrog pasu in ga vlekel v goro. Kekec je žvižgal in prepeval: »Drumljalija, drumljaja, koza ima dva roga.« Velikan je samo godrnjal. V temnem skalnem prehodu pa se je Kekec domislil in zaskovikal kakor sova: »Uhu-tevjem-tevjem-uhu!« Bedanec je zakričal, si zatisnil ušesa in zbežal. Sove se je bal bolj kakor medveda, risa in orla.

4

Na goličavi je Bedanec Kekca trdno privezal k samotni bukvi. Onkraj prepada je na zeleni planotici, kamor ne pride niti gams, živel možiček Kosobrin. K sebi je vzel sirotico Meno, ki je prej služila pri Bedancu. »Pojdi ponjo in mi pokaži skrivno pot,« je ukazal velikan. »Ne grem,« je odvrnil Kekec. »Kekec je pošten in ostane pošten do smrti.«

5

Bedanec ga je kaznoval s šibo, a Kekec ni zajokal. Čez prepad sta mu klicala Kosobrin in Mena: »Zdrži, Kekec!« Ponoči pa je Kekec v koči spet zaskovikal kakor sova, dokler ga ni velikan prosil, naj sovo prežene. Izmislil si je še šaljivo pesem: »Kosobrinček, Kosobrinček …« Bedancu je bila tako všeč, da ga je odvezal. Skupaj sta jo prepevala čez prepad.

6

Nekega dne, ko velikana ni bilo, je skrivaj prišel Kosobrin. Povedal je, kako je Mena lani vsak dan jokala na bregu, ker je bil Bedanec grob z njo. Zasmilila se mu je in odpeljal jo je k sebi z zavezanimi očmi, da še ona ne pozna poti. Čez prepad hodi le po zdravilna zelišča. »Zdrži še sedem dni,« je prosil. Zvečer pa je Bedanec na streho priklenil sokola, da bi odganjal sove.

7

Nekoč je Kekec zaslišal v grapi rjovenje. Bedanec je zalotil Kosobrina pri zeliščih in ga stresal po zraku. Kekec je planil nanj in ga pulil za brado, da so dlake kar frfotale. Velikan ga je odrinil in spustil Kosobrina. Možiček je obležal mrtev. Od samega strahu mu je zastalo srce. »Nisem ga hotel umoriti,« je zamrmral Bedanec in odšel. Kekec je snel klobuk.

8

Kekec je izpustil sokola in vzel dolgo vrv. Kosobrina je spustil po steni na prod, prebredel potok in poklical Meno. Ona mu je s planote spustila vrv. Kekec je plezal, dokler mu ni vrv ožulila dlani. »Bedanec gre!« je zakričala Mena. Velikan je pridrvel čez vodo, a Kekec je bil že na vrhu. »Pa ti ubežim, po vrvi ti ubežim, kakor gotovo sem Kekec!«

9

Kosobrina sta pokopala ob njivi in grob posula z rdečim ravšjem. »Pri nas boš živela,« je Kekec obljubil Meni. V kleti je pod kamnito ploščo našel stopnice in rov pod potokom. Ena pot je vodila v dolino, druga v Bedančevo grapo. Na koncu te je Kekec zagledal velikana, ki je s kladivom tolkel po skali. »Jutri ob zori pridem k vama!« se je zakrohotal Bedanec.

10

Ponoči je Kekec po rovu stekel v vas, poklical svojega Volka in se z njim vrnil. Zaprl ga je v rov, ki je vodil k Bedancu. Ob zori je velikan zaklical: »Si mi pripravil zajtrk?« »Morda malo preslan,« se je odrezal Kekec. Bedanec je skočil v grapo in iz nje pritekel s krikom, Volk pa za njim. Zagrizel se je vanj in ga ni izpustil. Skupaj sta se zvalila čez rob v prepad. Ubila sta se in tolmun spodaj je pogoltnil oba.

11

Kekec in Mena sta skozi rov odšla v dolino, z ovco in dvema kozama. »Plačilo od Bedanca,« se je pohvalil doma. Ovca je bila za Tinko, kozi za prazen hlev, Mena pa za sestrico. Tinka jo je objela in vsi so ji božali rumene lase. Bedanca je deroča voda odnesla in ga niso nikoli našli. Iz vode so potegnili le mrtvega Volka. Kekec ga je pokopal ob produ pod sto belimi kamni. V tretji pomladi je na gomili zacvetelo rdeče ravšje.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →