Knjigice

Poučna slikanica · Slovenska dediščina

Idrijska čipka

Deklica v čipkarski šoli leta 1876

  • Avtor: Knjigice
  • 10 strani
  • 4 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Klekljanje se je v Idriji razširilo konec 17. stoletja, ko je rudnik živega srebra zaposloval vse manj ljudi, in je postalo dodaten zaslužek rudarskih družin. Čipke se klekljajo na okrogli blazini, na katero je pripet vzorec, z bucikami in lesenimi kleklji, značilni idrijski ris pa je trak iz šestih do osmih parov klekljev. Leta 1876 so v Idriji ustanovili čipkarsko šolo, njena prva učiteljica je bila Ivanka Ferjančič (1850–1879), ki se je klekljanja učila na južnem Tirolskem; šola deluje brez prestanka do danes. Trgovec Franc Lapajne je od leta 1875 idrijske čipke izvažal po Evropi in v Ameriko. Vsako poletje poteka Festival idrijske čipke, leta 2018 pa je bilo klekljanje čipk v Sloveniji vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Zbirke: Slovenska dediščina

Bilo je leta 1876 v Idriji, mestu rudarjev. Vsako jutro je oče odšel v rudnik, globoko pod zemljo, kjer so kopali živo srebro. Zvečer pa je mati sedla k oknu z okroglo blazino v naročju. Po njej so tekale lesene paličice, kleklji. Klik, klak, klik, klak, je pelo v izbi, kakor bi rahlo deževalo. In deklica je gledala materine roke.

1

Klekljanje ni bilo novo. Idrijske žene so klekljale že skoraj dvesto let, odkar je v rudniku zmanjkalo dela za vse moške. Z drobnimi čipkami so si prislužile denar za kruh, za čevlje, za zimska drva. Mati je klekljala, njena mati je klekljala in tudi babica. »Pokaži še enkrat,« je prosila deklica. »Kako to delaš?«

2

Tisto leto je po Idriji šla novica: v mestu bodo odprli čipkarsko šolo. Učila bo mlada Ivanka Ferjančič, domačinka, ki se je klekljanja učila daleč na južnem Tirolskem. »Lahko grem tudi jaz?« je vprašala deklica. Mati se je nasmehnila in ji zavezala rdeče trakove na kitah. In naslednje jutro sta šli skupaj po strmi ulici.

3

V sobi je sedelo nekaj deklic, vsaka pred svojo blazino. Učiteljica Ivanka je vsaki pripela na blazino vzorec, risbo, na kateri so bile vrisane pikice in črte. Potem ji je dala bucike in nekaj parov klekljev, na katere je bila navita bela nit. »Vsaka pikica je bucika,« je razložila. »In nit bo hodila od ene do druge.«

4

Najprej se je deklica naučila križati in zasukati. En par klekljev čez drugega, potem oba zasukaš, potem bucika. Kleklji so se ji prepletali, nit se je zapletala. »Počasi,« je dejala Ivanka. »Roke se morajo navaditi.« Deklica se je ugriznila v ustnico in poskusila znova. Križ, zasuk, bucika. Križ, zasuk, bucika.

5

Včasih je kaj zgrešila in morala vse odvezati nazaj, do zadnje dobre bucike. Takrat ji je bilo do joka. Doma pa je mati rekla: »Nobena čipka ni nastala v enem dnevu.« Deklica je sedla nazaj k blazini. In počasi so se njeni kleklji začeli oglašati prav tako kot materini, klik, klak, enakomerno kot dež na strehi.

6

V šoli so se učile idrijskega risa. Ris je trak iz šestih do osmih parov klekljev. Vije se po vzorcu kakor potok po dolini, se zavije v lok, se obrne in steče nazaj. Iz takega traku so nastali cvetovi, listi in zvezde. Ivanka je z bratom in sestro risala nove vzorce. Deklice so jih klekljale in se čudile, kako zrastejo.

7

Idrijske čipke so potovale daleč. Trgovec Franc Lapajne jih je pošiljal po vsej Evropi, celo v Ameriko. Tam so jih dame nosile na ovratnikih, na prtih so ležale ob praznikih. Nekega dne je deklica snela s svoje blazine prvo čipko, majhen okrogel prtiček. Odnesla ga je domov in ga položila na mizo pred mater.

8

Učiteljica Ivanka ni dolgo živela. Zbolela je in umrla že leta 1879, stara komaj devetindvajset let. A njena šola ni zaprla vrat. Vsako leto so prihajale nove deklice in sedale k blazinam, ki jih je pustila. Starejše učenke so mlajše učile križa in zasuka, tako kot je nekoč ona učila njih.

9

In ni je zaprla do danes. Čipkarska šola Idrija deluje brez prestanka od leta 1876. Vsako poletje je v Idriji Festival idrijske čipke, leta 2018 pa je klekljanje čipk v Sloveniji prišlo na Unescov seznam nesnovne dediščine. V šolskih sobah pa še zmeraj poje klik, klak, klik, klak, kakor bi rahlo deževalo.

10

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →