Knjigice

Poučna slikanica · Klasične pravljice

O ribiču in ribici

Pravljica Aleksandra Puškina

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Pravljico o ribiču in ribici je leta 1833 v verzih napisal ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin. Star ribič, ki z ženo trideset let in tri leta živi v revni kolibi ob morju, ujame zlato ribico, ki spregovori s človeškim glasom, in jo izpusti, ne da bi kaj zahteval. Žena ga pošilja nazaj k morju z vedno večjimi željami: novo korito, hišo, nato hoče biti plemkinja, carica in na koncu vladarica morja, ki ji bo ribica služila. Morje je ob vsaki želji bolj temno in nemirno, ob zadnji želji pa ribica ne odgovori in odplava. Ribič najde ženo spet pred staro kolibo, ob razbitem koritu.

Zbirke: Klasične pravljice · Morje

Ob sinjem morju je živel starec s svojo staro. Prebivala sta v revni kolibi, napol vkopani v zemljo, natanko trideset let in tri leta. Starec je lovil ribe z mrežo, starka je predla prejo. Pred kolibo je ležalo staro leseno korito, že čisto razpokano. Vsak dan je bil enak prejšnjemu, morje pa je mirno pljuskalo ob obalo.

1

Nekoč je starec vrgel mrežo v morje. Prvič je potegnil ven samo blato. Drugič je vrgel mrežo in potegnil morsko travo. Tretjič je vrgel mrežo in v njej je bila ena sama ribica, a ne navadna. Bila je zlata ribica. Spregovorila je s človeškim glasom: »Izpusti me v morje, dedek, dala ti bom, karkoli si boš zaželel.«

2

Starec se je začudil in prestrašil. Trideset let in tri leta je lovil ribe, pa še nikoli ni slišal, da bi riba spregovorila. Ribico je nežno spustil v morje. »Bog s teboj, zlata ribica,« ji je dejal. »Ničesar ne potrebujem. Plavaj v sinje morje in se prosto sprehajaj.« Ribica je pomahala z repom in izginila v globini.

3

Ko je starec povedal starki, kaj se mu je zgodilo, ga je ozmerjala: »Bedak! Nič nisi znal vzeti od ribice? Ko bi vsaj izprosil novo korito. Naše je čisto razpokano!« Starec je šel k morju. Morje je bilo rahlo nemirno. Zaklical je zlato ribico in ona je priplavala. »Kaj bi rad, dedek?« »Starka hoče novo korito.« »Ne žalosti se. Pojdi domov.«

4

Doma je stalo novo korito. A starka je bila še bolj jezna. »Bedak, bedak! Kaj ti bo korito? Pojdi in izprosi hišo!« Morje se je skalilo. Ribica je prisluhnila in zamahnila z repom: »Pojdi domov, hišo že ima.« Namesto kolibe je stala trdna lesena hiša s svetlo sobo, z belim dimnikom in s hrastovimi vrati. Starka pa je sedela pri oknu in godrnjala.

5

»Nočem biti več preprosta kmetica,« je zakričala. »Hočem biti plemiška gospa!« Starec je šel k morju, ki je bilo zdaj vse nemirno. Ribica ga je mirno poslušala in samo zamahnila z repom. Ko se je vrnil, je starka stala na stopnicah visokega dvorca, v kožuščku iz sobolovine, z biseri okrog vratu in z zlatimi prstani na vseh prstih. Pred njo so stali služabniki, ona pa jih je tepla in vlačila za lase.

6

Na starca se je samo zadrla in ga poslala služit v hlev. Minil je teden, minil je drugi, in starka je pobesnela še bolj. »Pojdi k ribici! Nočem biti plemkinja, hočem biti carica!« Starec se je ustrašil: »Si ob pamet, stara? Saj se ti bo smejal ves svet!« Starka pa ga je udarila po licu: »Pojdi, sicer te odvlečejo!« In moral je iti. Sinje morje je bilo zdaj že čisto črno.

7

Ko se je vrnil, je pred njim stala carska palača. V njej je za mizo sedela starka kot carica. Bojarji in plemiči so ji stregli in ji nalivali tuje vino, okrog nje pa so stali stražarji s sekirami na ramah. Starka starca še pogledala ni, le odgnati ga je ukazala. Bojarji so ga suvali iz palače, stražarji pa so ga pri vratih s sekirami skoraj posekali. Ljudje so se mu smejali: »Prav ti je, stari, da ne boš sedal v tuje sani!«

8

Minil je teden, minil je drugi, in starka je spet poklicala starca. »Nočem biti carica. Hočem biti vladarica morja! Živela bom v oceanu, zlata ribica pa mi bo služila in mi nosila sporočila.« Starec si ni upal ugovarjati. Šel je k morju. Tam je divjal črn vihar. Valovi so se dvigali, zavijali in tuleli.

9

Starec je zaklical zlato ribico in ona je priplavala. »Kaj bi rad, dedek?« Starec se ji je priklonil: »Usmili se me, ribica. Starka noče biti več carica. Hoče biti vladarica morja, ti pa naj ji služiš.« Ribica ni rekla ničesar. Samo pljusknila je z repom in odplavala v globoko morje. Starec je dolgo čakal na odgovor, a odgovora ni bilo.

10

Nazadnje se je obrnil in šel domov. Ni bilo ne palače ne dvorca ne lesene hiše. Spet je stala stara koliba, napol vkopana v zemljo. Na pragu je sedela njegova starka, v stari rjavi obleki in v obledeli ruti. Pred njo je ležalo razpokano korito. Morje za njima pa se je počasi umirilo in spet je tiho pljuskalo ob obalo.

11

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Več: Aleksander Sergejevič Puškin

Poglej vse →

Podobne knjige

Poglej vse →