Pravljica · Klasične pravljice
Pravljica o carju Saltanu
O njegovem sinu Gvidonu in prelepi labodji carični
- Avtor: Aleksander Sergejevič Puškin
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Pravljico o carju Saltanu je leta 1831 v verzih napisal ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin. Car Saltan se poroči z najmlajšo od treh sester, zavistni sestri in stara Babariha pa med carjevo odsotnostjo zamenjata pisma, zato carico in malega Gvidona zaprejo v sod in vržejo v morje. Sod naplavi na pusti otok Bujan, kjer Gvidon reši labodico pred škarnikom, ona pa mu v zahvalo pričara mesto in ga spremeni v komarja, muho in čmrlja, da lahko obišče očeta. Na otoku se prikažejo čudesa: veverica z zlatimi orehi s smaragdnimi jedrci, triintrideset junakov iz morja in carična, ki je bila labodica in postane Gvidonova žena. Car Saltan pripluje na otok, spozna ženo in sina ter sestram odpusti.
Zbirke: Klasične pravljice
Tri sestre so pozno zvečer predle ob oknu. »Ko bi bila jaz carica,« je dejala prva, »bi pripravila gostijo za ves svet.« »Jaz bi stkala platno za ves svet,« je dodala druga. Tretja pa je tiho rekla: »Jaz bi carju rodila junaka.« Za plotom je stal car Saltan in vse slišal. Vstopil je in najmlajšo vzel za ženo. Drugi dve je postavil za kuharico in tkalko.
1Sestri sta zavidali. Kmalu je moral car v vojno. Carica mu je rodila krepkega sinka in mu poslala veselo novico. A sestri in stara Babariha sta pismo zamenjali. Car je bral, da mu je žena rodila neznano živalco. Žalosten je odpisal, naj počakajo nanj. Spet so zamenjali pismo: carico in otroka naj zaprejo v sod in ga vržejo v morje.
2Bojarji so morali ubogati. Carico in malega carjeviča so zaprli v sod, ga zasmolili in spustili v sinje morje. Sod je plaval, zvezde so sijale, valovi so ga nosili. Carica je jokala, deček pa ni rasel po dnevih, temveč po urah. Kmalu je prosil val: »Valček, ti si prost in svoboden. Nesi nas na kopno!« In val ga je ubogal.
3Val je odložil sod na pesek pustega otoka. Sin se je uprl z glavo, izbil dno in skupaj z materjo stopil na prosto. Bila sta lačna. Sin je odlomil hrastovo vejo in jo upognil v lok. Svileno vrvico s križca je napel nanj, iz tankega trsta naredil puščico in šel k morju iskat divjačine.
4Ob morju je zagledal belo labodico. Nad njo je krožil krvoločen škarnik. Že je iztegnil kremplje, ko je zažvenketala puščica in zadela škarnika v vrat. Škarnik je izkrvavel v morje in utonil. Labodica je spregovorila s človeškim glasom: »Rešil si me, carjevič. Tisto ni bil ptič, bil je čarovnik. Nikoli te ne bom pozabila.« Utrujena sta z materjo legla spat, lačna.
5Zjutraj pa sta odprla oči in kar strmela. Na otoku je stalo veliko mesto z belim obzidjem, z zlatimi kupolami in s samostani. Zvonovi so zvonili, ljudje so jima prihajali naproti in peli. Na glavo so mu dali carsko kapo in ga razglasili za kneza. Od tedaj je na otoku Bujanu vladal knez Gvidon, z materjo ob strani.
6Mimo otoka so pripluli trgovci. Gvidon jih je pogostil in jim naročil pozdrave za carja Saltana. Žalosten je gledal za ladjo. Labodica pa ga je poškropila z vodo in spremenila v komarja. Odletel je za trgovci, vse do očetovega dvora. Tam je Saltan sedel na prestolu, žalosten, ob njem pa sestri in Babariha, ki so gledale zviška.
7Trgovci so pripovedovali o čudežnem mestu na otoku. »To ni nobeno čudo,« se je posmehnila kuharica. »Čudo je veverica, ki pod jelko poje pesmi in gloda zlate orehe s smaragdnimi jedrci!« Komar je pičil kuharico naravnost v desno oko in kuharica je oslepela na eno oko. Labodica je doma pričarala veverico. Živela je v kristalni hišici, iz lupinic pa so kovali zlatnike.
8Ko so pripluli drugi trgovci, je Gvidon kot muha odletel z njimi. »Pravo čudo,« je zamrmrala tkalka, »je triintrideset junakov, ki pridejo iz morja.« Muha ji je sedla na levo oko in tudi tkalka je oslepela na eno oko. Labodica pa je rekla: »To so moji bratje.« In res: iz razburkanega morja je prišlo triintrideset junakov v bleščečih oklepih s stricem Černomorom na čelu.
9Tretjič je Gvidon kot čmrlj poslušal Babariho. »Čudo je carična, ki ima pod kito luno, na čelu pa ji gori zvezda.« Čmrlj jo je pičil v nos in na nosu ji je skočil mehur. Doma je Gvidon vzdihoval: »Tako ženo bi rad.« »Ta carična sem jaz,« je zašepetala labodica. Stresla je perje in pred njim je stala prelepa carična. Mati jima je dala blagoslov in poročila sta se.
10Car Saltan ni mogel več strpeti in je odplul na otok. Videl je mesto, veverico z zlatimi orehi in triintrideset junakov. V palači pa ga je čakala carica, njegova žena, s sinom in mlado ženo. Car je zajokal, objel ju je in vse troje so posedli k bogati gostiji. Sestri in Babariha so se skrile v kot in priznale vse.
11Car je bil tako vesel, da jim je odpustil in vse tri poslal domov. Vesela gostija je trajala ves dan, vse do noči, po otoku pa so zvonili zvonovi. Car Saltan, carica, knez Gvidon in njegova labodja carična so odslej živeli skupaj. Tudi jaz sem bil tam, pil sem medico, pa sem si samo brke omočil.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.