Knjigice

Pravljica · Basni

Dve kozi na brvi

Basen o dveh ponosnih kozah

  • Avtor: Jean de La Fontaine
  • 8 strani
  • 3 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Dve kozi na brvi je basen Jeana de La Fontaina iz 12. knjige njegovih Basni (konec 17. stoletja). Koze se po paši odpravijo iskat srečo po skalah in strminah. Dve kozi se z nasprotnih strani srečata sredi ozke deske čez globok, deroč potok, tako tesne, da dve podlasici ne bi mogli iti druga ob drugi. Nobena se noče umakniti: ena se ponaša s prednico, ki jo je Polifem podaril Galateji, druga z Amaltejo, ki je dojila Jupitra. Na koncu obe padeta v vodo.

Zbirke: Basni · Zgodbe o živalih

Visoko v hribih, kjer se trava stiska med skale, so se pasle koze. Ko so se do sitega najedle, jih je obšlo nekaj nemirnega. Ni jim bilo več dovolj mehke trave na položni paši. Hotele so višje in dlje, tja, kamor ne pride noben pastir. In ena za drugo so se razkropile po strminah, vsaka po svoji poti, iskat srečo.

1

Bela koza je skakala s skale na skalo. Bila je lahka kot veter in ponosna kot kraljica. Kjer ni bilo ne steze ne kolovoza, je bila ona doma. Pri vsakem skoku je stresla brado in si mislila: »Takšne koze, kot sem jaz, ni daleč naokrog.« Tako je prišla do globoke grape, po kateri je bučal potok.

2

Z druge strani hriba pa je po strmini plezala črna koza. Tudi ona se je odpravila iskat srečo in tudi ona je mislila, da ji ni para. Rogove je nosila visoko, kot bi nosila krono. Kamenčki so ji drseli izpod parkljev in odskakovali v globino, a ona se ni niti ozrla. Prišla je do istega potoka, le na nasprotni breg.

3

Potok je bil globok in tako deroč, da bi se ga ustrašil vsak. Bel od pene je skakal čez kamne in grmel med skalami. Čezenj je ležala ena sama deska, ozka brv brez ograje. Bila je tako tesna, da dve podlasici ne bi mogli iti druga ob drugi. Bela koza je pogledala na drugi breg, kjer je rasla sveža trava, in stopila na desko.

4

Isti hip je z druge strani na brv stopila črna koza. Deska je zaškripala in se zazibala. Kozi sta stopali počasi in previdno, korak za korakom, z očmi uprtimi druga v drugo. Spodaj je šumela voda. Sredi brvi sta se ustavili, nos ob nosu, tako blizu, da sta čutili druga drugi sapo. Naprej ni mogla nobena.

5

»Umakni se,« je zameketala bela koza. »Jaz grem prva.« »Ti?« se je posmehnila črna. »Le zakaj?« Bela koza je dvignila brado. »Ker sem iz imenitnega rodu. Moja prababica je bila koza, ki jo je velikan Polifem podaril lepi Galateji. Lepše koze ni bilo ne prej ne potem. Taki, kot sem jaz, se nihče ne umika.«

6

»To ni nič!« se je razburila črna. »Moja prababica je bila Amalteja, koza, ki je s svojim mlekom dojila samega Jupitra, ko je bil še majhen. Kralj vseh bogov je pil njeno mleko! Umakni se ti.« »Nikoli!« »Še manj jaz!« Sklonili sta glavi in rogovi so zaropotali drug ob drugega. Deska se je upogibala in zibala vse huje.

7

Nobena ni hotela stopiti nazaj, nobena ni hotela popustiti niti za en parkelj. Potiskali sta in se upirali, dokler jima noge niso zdrsnile z mokrega lesa. Štrbunk! Obe hkrati sta padli v deročo vodo, ki ju je zavrtela in odnesla s seboj med pene. Nad potokom pa se je še dolgo zibala prazna ozka brv.

8

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →