Pravljica · Klasične pravljice
Volk in sedem kozličkov
Pravljica bratov Grimm
- Avtor: Brata Grimm
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Volk in sedem kozličkov je pravljica bratov Grimm (KHM 5). Stara koza gre v gozd in kozličkom naroči, naj ne odprejo volku, ki ga prepoznajo po hripavem glasu in črnih tacah. Volk poje kredo, da ima mehak glas, in si da pri peku in mlinarju pobeliti taco, zato mu kozlički odprejo. Pogoltne jih šest, najmlajši se skrije v stensko uro. Mama najde spečega volka, mu razreže trebuh, kozlički skočijo ven živi in zdravi, v trebuh pa mu naložijo kamne; ko gre volk pit, ga kamni potegnejo v vodnjak in utone, kozlički pa od veselja plešejo okoli vodnjaka.
Zbirke: Klasične pravljice · Zgodbe o živalih
Nekoč je živela stara koza, ki je imela sedem kozličkov in jih je imela rada, kakor ima mama rada svoje otroke. Nekega dne se je odpravila v gozd po hrano. Poklicala je vseh sedem k sebi in jim naročila: »Pazite se volka! Če pride v hišo, vas požre s kožo in dlako vred. Prepoznali ga boste po hripavem glasu in črnih tacah.«
1»Le pojdi brez skrbi, mama,« so mekali kozlički, »pazili bomo.« Koza je odšla in vrata so se zaprla. Kmalu pa je nekdo potrkal. »Odprite, otroci, mama je tu in vsakemu je nekaj prinesla!« Glas je bil debel in hripav. »Ne odpremo!« so zaklicali kozlički. »Naša mama ima mehak in prijazen glas. Ti si volk!«
2Volk je odšel k trgovcu in si kupil velik kos krede. Pojedel ga je do zadnje mrvice in glas mu je postal tanek in mehak. Vrnil se je in spet potrkal: »Odprite, otroci, mama je tu!« A pri tem je položil na okno svojo črno taco. Kozlički so jo zagledali. »Ne odpremo! Naša mama nima črnih tac. Ti si volk!«
3Volk je stekel k peku. »Udaril sem se v taco, namaži mi jo s testom.« Potem je pohitel k mlinarju. »Potresi mi taco z belo moko!« Mlinar je pomislil, da hoče volk nekoga prevarati, in se je branil. »Če tega ne storiš, požrem tebe,« je zarenčal volk. Mlinar se je ustrašil in mu pobelil taco. Ja, takšni smo ljudje.
4Tretjič je hudobnež prišel do vrat in potrkal. »Odprite, otroci, mama je doma in vsakemu je prinesla nekaj iz gozda!« Glas je bil mehak. »Najprej nam pokaži taco,« so zaklicali kozlički, »da vidimo, ali si res naša mama.« Volk je položil taco na okno. Bila je bela. Kozlički so verjeli, da je mama, in odprli vrata.
5Noter pa je stopil volk! Kozlički so se razbežali. Prvi je skočil pod mizo, drugi v posteljo, tretji v peč, četrti v kuhinjo, peti v omaro, šesti pod umivalnik, najmlajši pa v ohišje stenske ure. Volk jih je iskal in enega za drugim pogoltnil kar cele. Le najmlajšega v uri ni našel. Sit se je odvlekel na travnik in zaspal pod drevesom.
6Kmalu se je stara koza vrnila iz gozda. Vrata so bila na stežaj odprta. Miza in stoli so bili prevrnjeni, umivalnik razbit, odeje in blazine vržene s postelje. Klicala je otroke po imenih, enega za drugim, a nihče se ni oglasil. Ko je poklicala najmlajšega, pa se je zaslišal tanek glas: »Mama, tukaj sem, v stenski uri!«
7Najmlajši ji je povedal vse, kar se je zgodilo. Mama ga je stisnila k sebi in jokala. Potem sta šla ven, na travnik. Pod drevesom je ležal volk in smrčal, da so se tresle veje. Koza ga je pogledala in videla, da se mu v napetem trebuhu nekaj premika in brca. »Za božjo voljo,« je zašepetala, »ali so moji otroci še živi?«
8Najmlajši je stekel domov po škarje, šivanko in sukanec. Mama je previdno odprla volku trebuh in že je ven pokukala prva glavica. Potem je skočil ven drugi kozliček, pa tretji, in vseh šest je bilo živih in zdravih, saj jih je požrešni volk pogoltnil cele. Kako so se objemali in poskakovali okoli mame!
9»Zdaj pa hitro,« je zašepetala mama, »prinesite kamnov, dokler ta hudobnež spi.« Kozlički so vlekli kamne s potoka, kolikor so jih zmogli nesti, in jih zložili volku v trebuh. Mama ga je naglo zašila, tako tiho in spretno, da ni nič opazil in se niti ganil ni. Zunaj je še vedno smrčal, da je odmevalo po travniku.
10Ko se je volk naspal, ga je silno žejalo. Vstal je in se odvlekel do vodnjaka, kamni pa so mu ropotali v trebuhu. »Kaj mi v trebuhu ropota in se kotali?« je godrnjal. »Mislil sem, da je šest kozličkov, pa so sami kamni.« Sklonil se je nad vodnjak, da bi pil, in težki kamni so ga potegnili čez rob. Štrbunk! Volk je padel v globoko vodo in utonil.
11Kozlički so to videli in pritekli k vodnjaku. »Volk je mrtev! Volk je mrtev!« so vpili na ves glas. Prijeli so se drug za drugega in z mamo vred zaplesali v kolo okoli vodnjaka. Plesali so in plesali, dokler sonce ni zašlo za gozd in jih ni mama odpeljala domov, v pospravljeno hišico z zaprtimi vrati.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.