Knjigice

Pravljica · Klasične pravljice

Lepotica in zver

Pravljica po Jeanne-Marie Leprince de Beaumont

  • Avtor: Jeanne-Marie Leprince de Beaumont
  • 12 strani
  • 5 min branja

Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije

O knjigi

Lepotica in zver je pravljica, ki jo je leta 1756 v zbirki Magasin des enfants zapisala Jeanne-Marie Leprince de Beaumont. Obubožani trgovec v vrtu čarobne palače utrga vrtnico za najmlajšo hčer Lepotico, Zver ga zato obsodi na smrt in mu prizanese le, če katera od hčera prostovoljno umre namesto njega. Lepotica gre sama, Zver je z njo dobra in jo vsak večer vpraša, ali bi bila njegova žena. Ker jo zavistni sestri zvijačno zadržita doma, upajoč, da jo bo Zver požrla, najde Lepotica Zver ob kanalu skoraj mrtvo od žalosti, ji obljubi zakon in Zver se spremeni v princa. Zavistni sestri vila spremeni v kipa pred vrati palače, dokler ne priznata svojih napak.

Zbirke: Klasične pravljice

Nekoč je živel bogat trgovec, ki je imel šest otrok, tri sinove in tri hčere. Najmlajša hči je bila tako lepa, da so ji vsi rekli Lepotica. Starejši sestri sta hodili na plese in se ji posmehovali, ker je rada brala knjige. Potem pa je trgovec čez noč izgubil vse premoženje. Ostala mu je le majhna hiša na podeželju, daleč od mesta.

1

Na deželi je Lepotica vstajala ob štirih, pospravljala in kuhala, pri preji pa je pela. Sestri sta spali do desetih in tožili. Nekega dne je prišla novica, da je pristala ladja z očetovim blagom. Oče se je odpravil v mesto. Sestri sta naročili obleke in trakove. »Kaj pa ti, Lepotica?« »Prinesite mi vrtnico, oče. Tu ne raste nobena.«

2

Toda v mestu so trgovca zapletli v pravde in vrnil se je reven kot prej. Le še trideset milj je imel do doma, ko je v velikem gozdu zašel. Padal je sneg, veter ga je dvakrat vrgel s konja in vsenaokrog so tulili volkovi. Ko je že mislil, da ne bo dočakal jutra, je med drevesi zagledal luč. Pred njim je stala palača, razsvetljena kot za praznik.

3

V palači ni bilo žive duše. V hlevu je čakalo seno za konja, v dvorani je gorel ogenj in miza je bila pogrnjena za enega. Trgovec je čakal do enajstih, potem pa je od lakote pojedel piščanca in zaspal v mehki postelji. Zjutraj je ob postelji našel novo obleko in skodelico vroče čokolade. »Hvala, dobra vila,« je zašepetal.

4

Na poti skozi vrt je šel pod vrtnicami in se spomnil Lepotice. Odlomil je vejico z rožami. Tedaj je zagrmelo in pred njim je stala Zver, tako strašna, da so mu klecnila kolena. »Nehvaležnež! Rešil sem ti življenje, ti pa mi kradeš vrtnice, ki jih imam najraje na svetu! Za to boš umrl. Četrt ure imaš, da se pripraviš.« Trgovec je padel na kolena in povedal, za koga jih je utrgal.

5

»Odpuščam ti,« je zarenčala Zver, »če katera od tvojih hčera prostovoljno pride in umre namesto tebe. Če nobena noče, se moraš v treh mesecih vrniti sam.« In mu je dala še skrinjo zlata za domov. Doma je oče Lepotici podal vrtnice: »Vzemi, drago so me stale.« Sestri sta jokali in kazali nanjo, Lepotica pa je tiho odgovorila: »Pojdem jaz.«

6

Ko so minili trije meseci, je odšla z očetom v palačo. Zjutraj se je oče v solzah poslovil in Lepotica je ostala sama. Na nekih vratih je pisalo: Lepotičine sobane. Za njimi je bila knjižnica, čembalo in note. V knjigi z zlatimi črkami je prebrala: »Tu ste kraljica in gospodarica.« V zrcalu pa je videla očeta, kako žalosten prihaja domov.

7

Vsak večer ob devetih je Zver prišla k njej k večerji in se z njo pogovarjala. Lepotica se je sprva tresla, potem pa je spoznala, kako dobro srce ima. Vsak večer pred odhodom je Zver vprašala: »Lepotica, bi bila moja žena?« »Ne, Zver.« Takrat je Zver vzdihnila tako globoko, da je zadonelo po vsej palači, in tiho odšla.

8

Nekoč je Lepotica v zrcalu videla, da je oče od žalosti zbolel. Zver ji je dovolila, da gre domov za teden dni. »Ko se boš hotela vrniti, zvečer odloži prstan na mizo.« Zjutraj se je zbudila doma. Sestri sta se medtem nesrečno omožili. Iz zavisti sta se dogovorili, da jo bosta zadržali čez teden dni, da bi se Zver razjezila in jo požrla. Tako sta ihteli in prosili, da je res ostala še en teden.

9

Deseto noč je Lepotica sanjala, da Zver leži v vrtu palače in umira. Planila je pokonci, položila prstan na mizo in zaspala. Ko se je zbudila, je bila spet v palači. Čakala je do devetih, a Zveri ni bilo. Tekla je skozi vrt in jo našla ob kanalu, kjer je ležala v travi brez moči. Lepotica je zajela vode in ji jo zlila na obraz.

10

Zver je odprla oči. »Pozabila si obljubo. Odločil sem se, da ne bom več jedel. Zdaj umrem srečen, ker sem te še enkrat videl.« »Ne, ljuba Zver, ne smeš umreti!« je zajokala Lepotica. »Živi in bodi moj mož.« Tisti hip je palača zažarela v lučeh, nebo je zasijalo v ognjemetu in Zveri ni bilo več. Pred Lepotico je klečal mlad princ.

11

Hudobna vila ga je bila spremenila v zver, dokler ga dobro dekle ne bi hotelo za moža. Zdaj pa je prišla dobra vila iz Lepotičinih sanj in pripeljala vso njeno družino. Zavistni sestri je spremenila v kamnita kipa pred vrati palače. Tam bosta stali in gledali sestrino srečo, dokler ne priznata svojih napak, a vila se je bala, da bosta ostali kipa za vedno. Lepotica in princ pa sta se poročila in dolga leta živela srečno.

12

Konec

Ilustracije še niso narisane

Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.

Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.

Vam je bila zgodba všeč? Ustvarite svojo — s svojim junakom.

V aplikaciji se strani obračajo s prstom, otroška ključavnica pa poskrbi za mirno branje.

Podobne knjige

Poglej vse →