Pravljica · Klasične pravljice
Hrestač
in mišji kralj, po pravljici E. T. A. Hoffmanna
- Avtor: E. T. A. Hoffmann
- 12 strani
- 5 min branja
Ilustracije še niso narisane · Odkleni ilustracije
O knjigi
Hrestač in mišji kralj je pravljica nemškega pisatelja E. T. A. Hoffmanna iz leta 1816. Na božični večer sedemletna Marie Stahlbaum med darili najde lesenega hrestača in mu z belim trakom poveže čeljust, ki mu jo je zlomil brat Fric. Opolnoči se igrače pod Hrestačevim vodstvom spopadejo z vojsko miši in sedmoglavim mišjim kraljem; Marie kralja zadene s copatkom, si ob steklu omare hudo poreže roko in omedli. Boter Drosselmeier ji pove, da je Hrestač njegov začarani nečak, ki je pohodil mišjo kraljico Mišjakinjo, zato se mu njen sin maščuje. Ko Hrestač z mečem ubije mišjega kralja in Marie prinese njegovih sedem kron, jo popelje skozi rokav očetovega plašča v Deželo lutk; ko mu Marie obljubi, da bi ga imela rada tudi grdega, se urok zlomi, nečak pride iz Nürnberga in jo čez leto in dan odpelje za kraljico v Deželo lutk.
Zbirke: Klasične pravljice
Bil je sveti večer v hiši doktorja Stahlbauma. Marie in njen brat Fric sta čakala v temni sobici, dokler ni zazvonil zvonček. Vrata so se odprla in zasijalo je drevo, polno lučk, zlatih jabolk in sladkorčkov. Fric je dobil eskadron huzarjev, Marie lepo obleko in punčke. Boter Drosselmeier, ki je znal izdelati vsako uro, jima je prinesel cel grad s premičnimi možici.
1Pod drevesom pa je Marie zagledala majhnega moža z veliko glavo in prijaznim nasmehom. Imel je vijoličast huzarski jopič z belimi vrvicami. »Ta je za vse otroke,« je dejal oče, »hrešči orehe.« Marie mu je dajala drobne orehe, Fric pa mu je porinil v usta največjega in najtršega. Krek, krek! Hrestaču so izpadli trije zobje in čeljust mu je visela.
2Marie ga je vzela v naročje. Z obleke je odvezala beli trak in mu z njim previdno povezala ranjeno čeljust. Zvečer je prosila, da sme še malo ostati pri omari z igračami. Hrestača je položila v posteljico in mu zašepetala lahko noč. Tedaj je velika stenska ura zabrnela in začela biti polnoč. Bom, bom, bom.
3Iz vseh špranj v podu je začelo cviliti in tekati. Prišle so miši, cela vojska miši. Iz tal se je dvignil mišji kralj s sedmimi glavami in na vsaki je imel zlato krono. Marie je zadrhtela. Tedaj pa se je v omari zasvetilo in Hrestač je skočil iz posteljice. »Krak, krak, mišja zalega!« je zaklical in povedel igrače v boj.
4Fricovi huzarji so jurišali, punčke so metale bombone, a miši je bilo vedno več. Hrestača so stisnili ob omaro. Že so segale po njem! Tedaj je Marie snela levi copatek in ga z vso močjo zalučala v mišjega kralja. V tistem hipu je vse izginilo. Marie je omahnila nazaj in s komolcem razbila šipo omare. Ostro jo je zabolelo v levi roki in zgrudila se je na tla.
5Zbudila se je v postelji, z obvezano roko. Mati jo je bila našla nezavestno ob omari, vso v krvi. Steklo ji je tako globoko urezalo roko, da je malo manjkalo, pa bi ji prerezalo žilo. Nihče ji ni verjel, kaj je videla. Boter Drosselmeier pa ji je povedal pravljico o trdem orehu. Princesko Pirlipat je mišja kraljica Mišjakinja začarala, da je postala grda. Rešiti jo je mogel le nekdo, ki bo strl oreh Krakatuk.
6Oreh je strl Drosselmeierjev nečak, mlad in čeden fant, in princeska je bila spet lepa. Ko pa je z zaprtimi očmi delal še sedem korakov nazaj, je izpod poda pricvilila Mišjakinja. Nečak ji je s peto stopil na vrat in umirala je. »Moj sin s sedmimi kronami se bo maščeval!« je zacvilila in poginila. Nečak pa se je v hipu spremenil v lesenega hrestača. Pirlipat ga ni hotela več niti pogledati.
7Odtlej je mišji kralj ponoči prihajal k Marie. »Daj mi svoje sladkorne figurice, sicer pregriznem Hrestača!« Marie mu je dala marcipan in bonbone. Potem je zahteval še njene slikanice in novo obleko. Marie je jokala. Tedaj je Hrestač tiho spregovoril: »Daj mi samo meč.« Fric mu je odpasal sabljo enega od svojih huzarjev.
8Tisto noč je nekaj potrkalo na vrata Marijine sobe. Pred njo je stal Hrestač z mečem v roki in na dlani ji je podal sedem drobnih zlatih kron. »Zahrbtni mišji kralj je premagan in leži v svoji krvi,« se je priklonil. »Zdaj pa vas, draga gospodična, prosim, pojdite z menoj. Pokazal vam bom čudeže.« Odpeljal jo je do omare, v kateri je visel očetov popotni plašč.
9Iz rokava plašča so se spuščale drobne stopnice. Splezala sta po njih in znašla sta se na travniku iz sladkorja, ki se je lesketal kot dragi kamni. Šla sta skozi božični gozd, mimo potoka iz pomarančnega soka in reke limonade. V daljavi se je bleščal grad iz marcipana z zlatimi stolpiči. Marie je gledala in gledala, dokler je ni premagal sladek spanec.
10Zjutraj se je zbudila v svoji postelji. Spet ji nihče ni verjel. Marie je sedla pred omaro in zašepetala: »Dragi Hrestač, ko bi bili živi, vas ne bi zavrgla kakor Pirlipat. Rada bi vas imela, pa naj ste še tako grdi.« Tedaj je nekaj zahreščalo. Marie je padla s stolčka. Ko je odprla oči, je stal pred njo mladenič iz Nürnberga.
11Bil je Drosselmeierjev nečak. »S svojo obljubo ste me rešili,« je dejal in prijel Marie za roko. »Bi postali moja žena?« Marie je zardela in prikimala. Čez leto in dan je ponjo pripeljala zlata kočija, ki so jo vlekli srebrni konji. Odpeljala jo je v Deželo lutk. Tam je Marie še danes kraljica, kakor pravijo, v marcipanovem gradu.
12Konec
Ilustracije še niso narisane
Besedilo te knjige je brezplačno in v celoti tukaj. Ilustracije narišemo po naročilu, v najvišji kakovosti, ki jo zmoremo — in od takrat so na voljo vsem družinam.
Naročanje ilustracij pripravljamo. Do takrat berite besedilo tukaj ali v aplikaciji.